Njen namen pa je med drugim pokazati, kako pomembni so ritualni aspekti manipulacije z volno prav na tem področju. V obsežni zgodovinski antropologiji jo poleg ritualnih zanimajo še ideološki in narativni tokovi. Proučevanja se loteva kot velika poznavalka antične mitologije, ki jo je v knjigi Antična miturgija definirala kot neskončno kombinatoriko obstoječih zgodb z možnostjo poseganja vanje in dodajanja. Tudi v novem delu problematiko med drugim obravnava z vidika miturgije. Termin je njen izvirni neologizem in pomeni nov odnos do antične mitologije, v katerem ima velik pomen svoboda. Izraz miturgija je od leta 2009 sprejet v mednarodnih strokovnih razpravah in tisku.

Svetlana Slapšak pravi, da je antropologija materialov in materialnih ostankov tesno povezana z arheologijo in etnoarheologijo. V sodobni antropologiji je očitna težnja, da vse, kar zadeva materiale in s tem tudi volno, obravnava antropologija komoditet, lahko bi ji rekli antropologija ugodnosti in udobnosti. To je relativno mlada poddisciplina antropologije, proučevanje z nadvse zapletenim metodološkim razponom. Teoretičarka prepoznava odnose med različnimi potrošniki, ideologijami, verovanji, družbenimi razmerami in geopolitičnim okoljem. Poleg antropologije komoditet se uveljavlja tudi antropologija dizajna. Avtorica ima tako prvo kot drugo za smeri sodobne znanosti ter ju povezuje z zgodovinsko antropologijo, v kateri je v središču zanimanja človek. Pri raziskovanju so pogosto zabrisane meje med antropologijo in arheologijo. Prizori, ki so ohranjeni na antičnih vazah, pripovedujejo vsakovrstne zgodbe. V knjigi Volna in telo so dodane tudi zgovorne fotografije.

Poudarek raziskave je na odnosu med volno in telesom, in to človeškim in živalskim. Ko se človek obleče v krzno, je žival mrtva, krivda je vpisana v človeka. Pri volni je drugače: volna je živa, ker je odvzeta živi živali. Svetlana Slapšak volno proučuje kot transfer v ritualih rojstva in smrti. Prikaže podobe, spomin in zgodovino, poglablja se v semiotični okvir družbenih odnosov in ponuja natančne etimološke pojasnitve. Osnovni pomen besede tekst, latinsko texum, je tkanje. Zaustavi se na področju kompetence spolov in generacij ter odgovarja na vprašanja, kdo so pobudniki ekoloških in družbenih sprememb. Zamisli se nad mobilnostjo, polnomadsko obliko pašne živinoreje in nomadstvom, pomen pripisuje raziskovanju tehnik, družbenega nadzora, represije, volne na telesu in seksualnosti. Evropocentrizem razkrinkava v razmahu kolonializma, rasizma, nestrpnosti in predsodkov. Volno vidi tudi kot orodje emancipacije ter razkriva simboliko, žrtvovanje in miturgijo v najširšem pomenu besede. Preteklost zanjo ni nikoli črno-bela in tudi ne siva, temveč lahko vsakdo iz nje povleče nov nauk v družbi tistega, ki trenutno ve več.

Svetlana Slapšak se vrača v antiko, na več mestih pa antično življenje in miselnost primerja s krščanstvom in v marsičem odkriva nepretrgan razvoj. Predstavlja vsebino mitov in razgrinja živopisno zlo, zlasti maščevanje, ki so ga izvajali antični bogovi. V teh opisih je toliko groze, tudi pobijanja otrok kot posrednega maščevanja, da se človek vpraša, zakaj so se sploh imenovali bogovi.

Seveda je v knjigi Volna in telo še veliko več kot samo vračanje v antiko. Pomembna sta avtoričina poglobljena analiza in predvidevanje, kako bi si bilo mogoče razlagati nekatere pojave in dejstva in kaj pravzaprav pomenijo. Teoretičarka piše vzročno-posledično in vedno znova opozarja na patriarhat in podrejenost žensk, toda pomembno je tudi njeno spoznanje, da so se v tekstilni industriji zaradi izkoriščanja pogumno uprle prav ženske. Zanimivo je povezovanje življenjskega sloga, družbene odrinjenosti, kapitalizma, etičnih vrednot in delovanja oblasti. Svetlana Slapšak prepoznava ideologijo in je kritična do zaslepljenosti, topoumnosti in ozkosrčnosti. Poleg podajanja resne, poglobljene in sociološko obarvane analize govori tudi o vidikih vsakodnevnega dogajanja, na primer uporabi glavnika, nošenja krila in svilenih nogavic, dogajanja v postelji, zapeljevanja s klobučkom ter izdelovanja in polaganja preprog. Toda to še ni vse. Ne gre samo za tkanje, pletenje in vezenje, pomislimo tudi na tisto, kar lahko poslušamo. Med ročnim delom je bilo slišati tudi petje. In danes? "V modernem akustičnem imaginariju se je ukoreninil radio, ki se mu ne moremo odreči niti spričo vseh novih sofisticiranih elektronskih in digitalnih naprav, kar je jasen dokaz, da nam je akustično sprejemanje tekstov še kako blizu," piše.

Svetlana Slapšak razgrinja bogato metaforiko in simboliko, vrača se v zgodovino, hkrati je aktualna in kritična. Je izjemno izobražena in razgledana razumnica, strokovnjakinja na različnih področjih, intelektualka s poglobljenim znanjem in poliglotka ter nadvse plodovita avtorica, ne nazadnje tudi umetnica. Zmore vse mogoče: resne in prodorne študije, kritično pisanje o današnji slovenski družbi, zlasti politiki in dogajanju na desnici, napisala pa je tudi nadvse duhovito in z esprijem začinjeno knjigo o hrani Kuhinja z razgledom.

V študiji Volna in telo so sicer omenjena dela o tej tematiki, ki so nastala v zadnjih letih, vendar je poglavitno avtoričino izvirno premišljevanje, pomembna so nova spoznanja, zlasti njena lastna refleksija kopice podatkov, dogodkov in mitov, refleksija, ki zagotovo sodi na sam vrh sodobnega pisanja o antropoloških temah tako v svetu kot pri nas. Knjigo bi morali prebrati tudi tisti zakriti nasilneži, ki so antropologinji že večkrat razbili okna stanovanja, ji vztrajno grozijo in ji, da bi jo prestrašili in utišali, v pisemskih ovojnicah pošiljajo bel prah.

Iz odda je S knjižnega trga.