Pa smo jo le dočakali! Odlično slovensko kriminalko v maniri skandinavskih trilerjev, le da brez pretirano mučnih prizorov, prelivanja krvi in različnih psihičnih izkrivljenosti. Tadej Golob, alpinist, pisatelj in novinar, ki je poleg kolumn in intervjujev vešč tudi biografskega pisanja, pa romanov za mladino in odrasle, je za svoj odštekani prvenec Svinjske nogice leta 2010 dobil nagrado kresnik za najboljši roman; z drugim, ki nosi naslov Ali boma ye!, je prav tako prišel med deset kresnikovih nominirancev. Zelo različna dela povezuje ena stalnica - skrbno dodelan, polnokrven jezik, ki do podrobnosti ustreza duhu romana in ni prisiljen, tudi kadar se poigrava s pogovornostjo in slengom ali s posrečenimi primerami za najobičajnejše in domače stvari ter kraje.

Priznam, da sem po kratkočasnih in cinično duhovitih Svinjskih nogicah od Goloba, ne vem, zakaj, pričakovala prej svež ljubezenski roman kot kriminalko. Sploh ker so tako redki slovenski pisatelji, ki jim je uspelo častno zastopati ta pri nas podcenjeni žanr. V davnih devetdesetih me je s svojim zelo posebnim 'krimičem' Karfanaum ali As killed, ki se dogaja na slovenskem gradbišču v libijski puščavi, 'zadela' Maja Novak. Pokrajina je pred bralcem zaživela tako močno, da jo je vonjal in občutil tamkajšnjo vročino, morda tudi zato, ker je pisateljica po delovnih dolžnostih tam res preživela nekaj časa. Takšna skorajda poosebitev okolja je uspela tudi Tadeju Golobu. Glavni dogodki njegove pripovedi Jezero se zgodijo v Bohinju in gotovo tudi zaradi domačnosti kraja roman jezikovno diha povsem drugače kot množica tujih kriminalk. Žanrska literatura seveda zahteva predvsem dober zaplet, velikokrat tudi na račun jezika, roman Jezero pa je mestoma prav poetičen, ne da bi bil zaradi tega kaj manj napet. Še bolje - prav ta poetičnost primerno odseva temačno ozračje pripovedi in napoveduje dogodke.

"Iz predala pred sovoznikovim sedežem je pobral čelko, jo prižgal in poiskal gaz, ki se je začenjala na vzhodnem koncu dvorišča, in se po njej odpravil do kakšnih trideset metrov oddaljenega jezera. Voda je bila črna, hladna, neprijazna, in fen, ki je vlekel z gora, je delal dolge valove. Poiskal je ploščat kamen in vrgel žabico. Zadel je ob val in potonil, ne da bi odskočil. Obstaja razlika med pljuskanjem morja in pljuskanjem jezera na obalo, je pomislil, kot bi se valovi drugače lomili. Ob jezeru je zmeraj vonj po mahu, po trohnobi, po gnilem, po blatu. Celo zvok, ki ga napravi odboj kamna od gladine morja ali jezera, se mu je zdel drugačen.
Morje celi rane, jezero jih odpre."

Tadej Golob se drži preizkušene formule kriminalnega žanra, tiste najboljše, ki jo zagreti bralci kriminalk tako ljubijo. Na glavo se požene v dogajanje, ga razpleta s številnimi, a nikoli odvečnimi ovinki in slepimi ulicami, dotakne pa se tudi osebnih travm nastopajočih. Seveda ni nič čisto tako, kot je videti. Tarasa Birso, višjega kriminalističnega inšpektorja Policijske uprave Ljubljana, kljub dobremu zakonu z zdravnico Alenko razžirajo nepojasnjeni spomini na preteklost, predvsem pa obžalovanje, da je nehal plezati. Mogoče je to samo kriza srednjih let. Na silvestrovo, ko se z ženo vrača s smučanja na Voglu in poznejše zdravniške zabave v enem izmed ukanških vikendov, v snežnem metežu naletita na policijsko patruljo, ki je v vodi našla truplo mlade ženske brez glave. Tako primer nehote pade na Tarasova pleča. Raziskovati ga začne s svojima precej nemogočima pomočnikoma in novo sodelavko Tino Lanc. Posrka jih vrtinec prevar, pravih in napačnih sledi, namigov iz preteklosti ter novih trupel, Tarasu pa vse še bolj zapletejo čustva, ki mu jih vzbudi mlada kolegica.

»"Lahko sedem k tebi?" je vprašala.
“Lahko."
Sedla je na drugo stran čolna, se stisnila obenj.
"Zebe me," je rekla kot v opravičilo.
Z desno roko jo je objel čez ramena in drgnil, masiral čez njeno desnico in hrbet. Pomislil je, da ga mogoče kdo z obale gleda. Moral bi imeti daljnogled, da bi kaj videl, lahko pa bi, pa mu je bilo nekam čudno vseeno. Nasmehnil se je ob prizoru, ki bi ga zagledal tak voajer. Dva zaljubljenca sredi januarja v čolnu sredi Bohinjskega jezera, sredi januarskega ničesar, in še bolj, ko je pomislil, da par čaka na sveže truplo, ki bi bilo že na obali in vsega tega ne bi bilo, če ne bi panični ribič palice odvrgel v vodo.«

Romanu Jezero se pozna, da je Golob v njem upošteval tudi nasvete strokovnjakov - forenzika, patologa, mikrobiologa. Nič ni iz trte izvitega, vse 'stoji', vse je zares. S pravo mero slabosti, človeškosti in dopadljivosti je znal začiniti tudi nosilni lik. Upam, da na alkohol alergični inšpektor Taras Birsa ni bil ustvarjen samo za enkraten sprehod ob Bohinjskem jezeru, ampak ga bomo v podobno napetih zapletih srečevali še na drugih koncih Slovenije. Ne nazadnje junaki vseh dobrih kriminalnih zgodb prihajajo serijsko.

Katarina Mahnič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)