Nekdanji novinar slovenske Mladine, hrvaškega časopisa Feral Tribune in sarajevske revije Dani si redno tedensko kolumno na spletnem portalu Radio Sarajevo danes izmenjuje z Miljenkom Jergovićem, Aleksandrom Hemonom in Elvisom J. Kurtovićem. Štirje Sarajevčani, ki aktualno stvarnost izražajo vsak s svojega konca sveta in vsak na svoj način. Poleg tega Burića še vedno polno zaposluje poezija. Bog tranzicije iz leta 2004 je bila njegova prva pesniška zbirka. Sledili sta ji še dve: leta 2009 je izšla zbirka Solze nafte in krvi, pred tremi leti pa še Materni jezik. Vrata raja, izbor njegovih pesmi v slovenskem prevodu, ki je nedavno izšel pri novomeški založbi Goga, pa ravnokar doživlja vseslovensko promocijo.

Ahmed Burić velja za "intelektualca širokega spektra". Kar koli to že pomeni: Burić ni samo pesnik in novinar, marveč tudi glasbenik, ki poje in igra na klaviature v sarajevskem bendu Kablovi, prevajalec slovenske književnosti v bosanski jezik in živa enciklopedija športa in glasbe.

Kako blizu ti je pa film? Si morda gledal vestern Vrata raja (Heaven's Gate) Michaela Cimina?

Osveži mi spomin ...

Vestern iz leta 1980, ki pripoveduje zgodbo o bojih med ameriškimi veleposestniki in evropskimi priseljenci v Wyomingu konec 19. stoletja..
Ja, poznam. To je tisti film, ki so ga še pred premiero razglasili za popoln neuspeh, porabili so več denarja, kot je bilo predvideno, snemanje se je zavleklo za več mesecev ...

Točno. S Krisom Kristoffersonom v glavni vlogi ... Zanima me, ali si knjiga naslov sposoja zgolj naključno?
Presodi sam! Dejstvo je, da je bila uvodna pesem iz izbora, ki se imenuje Vrata raja, zelo všeč urednici knjige Jelki Ciglenečki. Pesem govori o tem, kako se vstopa v svet poezije, na kakšen način poezija odpira vrata raja. Pripoveduje zgodbo o tem, da ni nič brez poezije. Brez nje ni arhitekturnih dosežkov, brez njih ni otroških televizijskih serij, če hočeš, mi pa smo svet pripeljali do točke, v katerem ni več prostora za poezijo. Kaj nam torej sploh še preostane?

Sam pa menim, da je mogoče prav zdaj čas za poezijo, da živimo v času, ko je skozi njo mogoče povedati bistveno več kot pa pred, recimo, petnajstimi leti. Tudi ti si začel pisati poezijo šele v novem tisočletju. Do takrat si se izražal skozi novinarske tekste, skozi kolumne.
Poezija, pa ne samo poezija, literatura potrebuje dobro temo. Vem za anekdoto, ki se je zgodila na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja na nekem pisateljskem srečanju na Bledu. Tam so bili zbrani Ivo Andrić, Krleža, Oskar Davičo, iz emigracije je prišel Miloš Crnjanski, skratka literarna smetana nekdanjega skupnega prostora. In so novinarji vprašali Andrića, kaj si misli o kongresu oziroma srečanju, in je ta odgovoril, da ni to nikakršen dogodek, če na kupu zbereš Crnjanskega, Daviča in še koga, da to nič ne pomeni, če ti ljudje nimajo kaj povedati, če nimajo teme, o kateri bi pisali, govorili, pripovedovali ... Ker iz tega izhaja literatura. In ja, problem je v tem, da se literatura danes piše brez prave teme. V devetdesetih letih so bile teme, ki jih je bilo lažje obdelati skozi novinarske tekste, to še zlasti velja za Sarajevo, kamor sem se vrnil po koncu vojne, danes pa po refleksiji kliče poezija. Nedavno sem prebral knjigo Sebastijana Pregla, ne spomnim se naslova, izšel je pri založbi Goga...

Kronika pozabljanja?
Ja, res je... Odličen roman, ki se ukvarja z medgenaracijskim sodelovanjem, s staranjem človeka, pozabljanjem, s temo, ki pa ni mainstream, in zato dvomim, da bo ra roman uspešnica.

Če bi se ukvarjal z migranti, bi bilo drugače?
Gotovo. Pa saj je podobno s poezijo, kjer obstajata dve vrsti pesnikov. V prvo spada recimo Tomaž Šalamun, če govoriva o slovenski poeziji, ali pa Branko Maleš na Hrvaškem, skratka pesnika, ki izdajata oziroma sta izdajala knjigo za knjigo, na drugi strani pa so, recimo, Branko Čegec, Miroslav Mičanović, ali pa v Sloveniji Aleš Debeljak, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja napisal kultno knjigo Slovar tišine, nato pa za dolgo časa obmolknil, ker se mu je zdelo, da s poezijo nima kaj več povedati.

Z Alešem Debeljakom sta si bila precej blizu?
Bila sva si zelo različna, imela pa sva se rada na isti način! Ampak hočem povedati, da je za poezijo po mojem mnenju potreben čas, da mora misel nekaj časa odležati, preden se v celoti zlije na papir.

Kako vzdržuješ to svojo pisateljsko kondicijo?
Da lahko plačam račune, pišem kolumne, scenarije, prevajam ... Ko pa pridem, recimo, v Skopje ali pa v Novo mesto, ko grem ali na skopsko tržnico in tam kupim čičerko ali pa grem v Qlandio in se tam sprehajam med izložbami, ko iz predalov izbrskam stare zapiske in uredim misli, pride čas za poezijo. Pred kakšnim dnem sem tako sedel v sobi v Novem mestu, ko je vanjo skozi rolete prodiralo sonce. Kot na kakšni Mondrijanovi sliki. In to je bil idealen čas za poezijo. Tiste sence so namreč izrisale nekakšne rešetke. Kot v zaporu. In za pisanje poezije je potreben neke vrste zapor. Samica. V nasprotju s pisanjem besedil za reklame, resničnostne šove, kataloge. Ali kakor pravi v eni svojih pesmi Koja (Dragan Kojić iz skupine Disciplina kičme): zaboravi rokenrol i otiđi u šoping mol (Pozabi rokenrol in pojdi v šoping mol).

Tvoja besedila nastajajo na več ravneh, pa vendar za vsemi stojiš ti. S svojim jezikom, s svojimi stališči, s svojo stavčno strukturo ...
Gre za prav posebno kombinacijo jezika. Paradoks tega jezika se je začel že pri Vuku Karadžiču. Ta je Jerneju Kopitarju na Dunaj odnesel knjigo Kazivanje narodnih pesnika, v katero je po dolgotrajnem Kopitarjevem spodbujanju zapisal srbske narodne pesmi. Ta zbirka je pozneje postala temelj srbskega jezika. Vuk pa je te pesmi črpal z območja ob hercegovsko-črnogorski meji, torej prav z območja, od koder izhajajo moje korenine. Prav zato se moja zbirka tudi imenuje Materni jezik. Ker gre za jezik, ki je še najbližje mojemu maternemu jeziku. Gre za mešanico bosanskega govora, hrvaščine, srbščine, črnogorskega jezika, v tej mešanici pa je tudi veliko slovenščine, slovenskih struktur jezika, ki sem se jih navzel, ko sem živel v Sloveniji in pisal za slovenske medije. Vprašanje jezika ni vprašanje imena, poimenovanja, ampak njegove vsebine. Velikokrat v Sarajevu slišim, da ne govorim sarajevsko, pa čeprav sem Sarajevčan. In ja, res je, kajti moj jezik prihaja točno od tam, od koder ga je Vuk odnesel Kopitarju na Dunaj.

Jezik regije?
Sam bi mu rekel zahodni južnoslovanski jezik. Ko grem, recimo, v Prago, govorim striktno slovensko, ker me tako bolje in lažje razumejo. Ko pa sem na Poljskem, uporabljam srbščino, ker je bližja poljščini.

Kakšno je bilo tvoje znanje slovenščine leta 1993, ko si prišel iz Sarajeva prek Rovinja, če se prav spomnim, v Ljubljano?
Uf, nikakršno. Šel sem na nek tečaj slovenskega jezika, kjer smo vadili dvojino, se učili novih besed ... Sem pa veliko bral. Predvsem časopise in med njimi predvsem Dnevnik. Ni namreč naključje, da smo se v tistih časih družili predvsem tam okoli Dnevnikove redakcije. Tako da lahko mirno rečem, da sem se slovensko naučil iz časopisa. Sicer pa se moje življenje v Ljubljani ni kaj dosti razlikovalo od tistega, ki sem ga živel v Sarajevu. Družil sem se s podobnimi ljudmi, s kakršnimi sem se že v Sarajevu. Povezovala nas je kultura, kulturno življenje, kulturološko smo si bili blizu. Po pravici povedano, ljudje, s katerimi sem se družil v Ljubljani, Slovenci, so mi precej bližje kot pa Bosanci, recimo, iz Tuparov pri Tešnju, ali pa na drugi strani Slovenci iz kakšnih Slovenskih Konjic. Pa nočem nobenega žaliti, ampak nas je res povezovala kultura, ki je pomembnejša in močnejša od religije, od nacionalne pripadnosti ...

Izmenjava, skratka. Povezovanje. Od tod verjetno tudi ime vašega benda - Kablovi?
Ja, kabli, ki povezujejo. Samo sodelovanje je tisto, ki nas druži, ki nas dela bogatejše. Pregovor pravi: Stoječa voda je resda bolj topla, ampak zato tudi bolj smrdi. Če ni pretoka, pride do smradu.

Slovenija je v Bosni in Hercegovini nekoč kotirala višje, kot pa kotira danes?
Preden sem sam prišel v Slovenijo, sem poznal njeno kulturno produkcijo. Poznal sem glasbo, pank, Laibach, gledališče, poznal sem generacijo prozaistov, zbranih okrog Boštjana Seliškarja, seveda sem poznal Elan in Cockto, vedel sem, da je moj oče šel po avto v Avtotehno v Ljubljano, danes pa generacije, rojene po vojni, o Sloveniji in Slovencih vedo le to, da so Slovenci dobri, da pijejo pivo, da veliko pijejo in se radi zabavajo, da živijo nekje med Zagrebom in Avstrijo, slišali so za Tino Maze in v zadnjem času tudi za Petra Prevca, to pa je tudi vse. O njeni kulturi ne vedo prav nič. Ko sem v Sarajevu predstavljal prevod knjige Čefurji raus Gorana Vojnovića, ki sem jo prevedel v bosanski jezik, so bili med navzočimi le starejši. Mladih, katere Vojnović nepoosredno nagovarja, to sploh ne zanima. Si predstavljaš, kakšne težave bom šele imel, ko bom predstavljal prevod romana Svinjske nogice Tadeja Goloba, ki ga trenutno prevajam.

A misliš, da je tukaj kaj drugače? Da razen vicev o Bosancih vemo o njih še kaj drugega?
Verjetno res! Ampak, kolikor poznam Slovenijo, kolikor po njej potujem, opažam, da je kljub vsemu bralna kultura na nekoliko višji ravni.

Povedal bom drugače; resda je slovenski trg majhen, toda ta trg, mislim predvsem literarni trg, premore Jenkovo nagrado, Prešernovo nagrado, nagrado kresnik, pa Fabulo ... V Bosni in Hercegovini obstaja nagrada Meše Selimovića, ki jo podeljuejo v njegovem rojstnem mestu, v Tuzli. In to je vse. Pa še ta pobuda je prišla neposredno od pesnika Jasmina Imamovića ...

In dolgoletnega župana Tuzle ...
Tako je! In ta nagrada ni le bosanska, ampak, recimo, temu regijska, kajti podeljuje se za knjige, napisane v hrvaškem, srbskem, črnogorskem in bosanskem jeziku. Meni osebno je žal, da zraven ni slovenskih avtorjev, čeprav mi je jasno, da v Bosni in Hercegovini zelo malo ljudi razume slovensko.

Nikoli te tega nisem vprašal. Ko si živel v Sloveniji, ko je v Bosni in Hercegovini divjala vojna... Si ves čas vedel, da se boš po vojni vrnil?
Ja, mislim, da sem vedel. Kljub vsemu sem bil iz Sarajeva pregnan. Vrnil sem se po principu Pogledaj dom svoj anđele (Poglej, kaj se doma dogaja). Zanimalo me je Sarajevo po vojni, kaj se je zgodilo z njim med obleganjem, kdo je še v Sarajevu, kaj je od njega ostalo... Nisem si mogel kaj, da ne bi odpotoval domov, takoj ko je bilo to mogoče. In potem sem tam ostal. začel sem pisati za sarajevsko revijo Dani, ljudje so se vračali ... Obstajal je optimizem, ki ga danes ni več. Tisto, kar danes gledam, ni prijetno. Vem, da se ne spodobi govoriti grdo o svoji domovini, še posebej ne v tujini, pa vendar si to pravico pridržujem, ker o njej govorim grdo tudi doma, zato lahko povem, da so razmere v Bosni in Hercegovini grozljive, da če bi danes izbiral, bi se verjetno odločil, da ostanem v Sloveniji. Si predstavljaš življenje v državi, kjer si viden politik privošči prekopati in prestaviti strugo reke, da bi ta tekla skozi njegovo dvorišče?

Težko!
Toda to je mogoče v Hercegovini. Predsednik HDZ-ja za Bosno in Hercegovino je prekopal in preusmeril strugo reke Radobolje v Hercegovini, da je ta lepo stekla skozi njegovo dvorišče, mimo nove vile.

Hercegovska posla!
Ampak tudi jaz sem Hercegovec!

No, in kdaj bo Hercegovec, mislim tistega iz zahodne Hercegovine, navijal za reprezentanco Bosne in Hercegovine?
Odlično vprašanje! Marin Čilić, hrvaški teniški igralec, je dobro povedal: ko zmagam, sem ponos hrvaškega naroda, ko pa izgubim, sem samo še Hercegovec! Treba je sleči te velike uniforme z nacionalnimi simboli, te prisilne jopiče, kajti propadle so vse ideologije, razen nacionalizma. Ta pa je poligon za ropanje. In to ropanje lastne države. Ropanje samega sebe. In, ko bodo enkrat vse izropali, ko bodo začutili luknjo v lastni denarnici, bodo navijali za skupno Bosno in Hercegovino. Enako velja za tiste v Republiki srbski. Dokler ne bodo sami ugotovili, da so Srbiji samo v breme, do takrat ne bo skupne reprezentance. Dokler bodo nasedali svojim nacionalnim voditeljem, do takrat bodo živeli v lažnem prepričanju. In trpeli.

Ampak človek je potrpežljiva vrsta!
Ja, res je. Še posebej v Bosni, ali kakor je nekoč zapisal Meša Selimović: Biju nas, ali mi i to volimo! (Čeprav nas tepejo, nam je to všeč!)

To velja za vse! Tudi za Slovenijo, kjer si lahko rasist, profašist ...
... samo da pravočasno plačuješ obroke kredita. Ja, lahko si ustaš, četnik, domobranec, samo kredit odplačaj, pa bo vse v redu. V nasprotnem ti bodo vzeli otroke, te vrgli na cesto ... Globalna zgodba! Treba je vzpostaviti ravnotežje med duhovnim življenjem in kreditnimi sposobnostmi. Ampak to je že druga zgodba.

Tadej Čater