Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače, in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej gnete toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.

Iz oddaje S knjižnega trga.