Za paradnega konja si je izbrala ameriško-irsko pisateljico Tano French, v katere seriji zgodb s podnaslovom Dublin Murder Squad je doslej izšlo šest romanov.

Med njimi je bil V gozdu (v izvirniku izšel leta 2007) njen prvi roman sploh, in če je roman všeč Mladenu Dolarju, tudi avtorju spremne besede in domnevnemu iniciatorju prevodnega projekta, potem se spodobi, da prisluhnemo in zadevo preberemo.

Dublin Murder Squad ni tipična kriminalistična serija, središče dogajanja je izmišljen policijski oddelek (na Irskem ne obstaja), ki v okolici Dublina preiskuje različne vrste zločinov, obenem je prvoosebni pripovedovalec v vsakem romanu druga oseba. Kdor bo prebral pričujoči roman, mu bo hitro postalo jasno, zakaj se detektiv Rob Ryan ne bo več pojavil v osrednji vlogi; njegovo življenje bo šlo zaradi več razlogov v franže, ki jih zaradi morebitnih spoilerjev (Dolar na silo poslovenjenemu »kvarniku« nameni cinični nasmešek in mu zaželi veliko sreče) tu ne moremo razgrinjati.

V gozdu se začne kot klasična policijska proceduralka, kjer skupina detektivov preiskuje krvav in potencialno ritualni umor. Ampak v to proceduro, ki postaja vse bolj zapletena in izmuzljiva, se bodo hitro prikradli elementi nelagodja – poimenujmo jih kriminalistični eksistencializem –, ki bodo tlačili predvsem Roba Ryana. Prvoosebni junak, ki bo že na uvodnih straneh v neposredni komunikaciji z bralcem razkril, da je za resnico – in ljubezen! – občasno vredno tudi lagati (»Svarim te, ne pozabi, da sem detektiv« … »Precej dobro domišljijo imam…«), namreč nosi dvojno breme: skupaj s partnerico in dobro prijateljico Cassie Maddox preiskuje medijsko razbobnan primer umorjene dvanajstletne deklice, katere truplo so našli sredi arheološkega najdišča, obenem pa preiskava obudi travme iz njegove lastne preteklosti. Rob Ryan je bil pred več kot dvajsetimi leti kot dvanajstletni fantič na skorajda istem mestu tudi sam vpleten v izginotje dveh vrstnikov. Teh niso nikoli našli, sam pa je – z izgubljenim spominom – pritaval domov, pozneje pa nikoli razrešil travmatične izkušnje.

Da Rob Ryan niti pod razno ne bi smel preiskovati umora, je prvi klin njegovega eksistencialnega nelagodja, nezmožnost soočiti se z lastno travmo pa drugi. Na tej točki se roman Tane French odločno odmika od čiste žanrske fikcije in prehaja v polje nečiste, dvoumne, družbeno kritične drame, kjer policijski primeri niso njuno povsem razrešeni, vodijo pa jih falirani, nepopolni ljudje, ki se tudi zaradi osebnih porazov ne bodo mogli pojavljati v nadaljevanjih te nesporno uspešne sage. Tana French se v prvencu kruto poigra z žanrskimi obrazci in prefinjeno izigra pričakovanja številnih bralcev. Že zato si V gozdu zasluži vso pozornost.

Simon Popek