Zapisano je, da bi sam založnik slovenske moderne "to zgodbo z veseljem objavil, le on ne bi smel biti imenovan, ker je bil sila skromen mož". Veliko opisanih dogodkov se je v resnici zgodilo, kar potrjujejo ohranjena pričevanja in korespondenca nastopajočih, ali pa je bil razplet zelo podoben, verjeten. Preostalo je avtorica po štirih letih preučevanja arhivov in natisnjenih virov premostila s "pesniško licenco".

Z vso pravico, saj je svoje delo označila za zgodovinski roman iz življenja založnika slovenske moderne Lavoslava Scwentnerja. Pri tem je, oprta na lastne dolgoletne uredniške in založniške izkušnje, v sklepnem poglavju dodala še kritičen pregled slovenskega založništva sto let pozneje. V namišljenem pismu se je Schwentnerju osebno poklonila kot človeku, s katerim se je "nekoč nekje že morala srečati". Njegov lik, dodaja, "jo je spremljal od prvega dne v založništvu. Ne kot senca preteklosti, temveč kot luč in vzor prihodnosti."

Tanja Tuma je veliko osebnih sodb o ljudeh, ki jih omenja, vtkala tudi v roman. V prvem delu je v ospredje postavila trikotnik: založnik Lavoslav Schwentner, odvetnik in politik Henrik Tuma ter pisatelj Ivan Cankar. Možje, kot si jih predstavlja, se iz poglavja v poglavje izmenjujejo v prvoosebnih izpovedih in opisih doživljanja medsebojnih odnosov. Prijateljskih, galantnih, pokroviteljskih, tovariških pa tudi zadrgnjenih in nergaških trenutkov, kadar kateri izmed njih zadene v občutljivost drugega. Podobno se v pripoved vključujeta soprogi prvih dveh, ki pa predvsem blažita občasne napetosti med moškimi. Pri tem je vpletanje doktorja Tume v dogajanje – z njegovim rodom je povezana tudi avtorica – le sad njene domišljije. Uporabila ga je za izpeljavo epizode, kakršne se podajo tovrstnemu žanru. Gre za usodo mlade Slavice, ki zapusti moža, grobijanskega Madžara, pri pobegu čez mejo na poti v Švico pa ji ob številnih zapletih pomagata Schwentner in Tuma.

Tak detektivsko napet vložek je pravzaprav poživljajoč in bo najbrž pritegnil širši krog bralcev, ki se po drugi strani večinoma ne bodo spraševali, ali sta se Schwentner in Tuma, kot dvomi tudi Glavan, osebno sploh poznala. Gotovo pa sta si bila tako in drugače zelo blizu ugledni založnik in bohemski Cankar; njuno razmerje je na primer leta 1909 izkazovalo 4000 kron pisateljevega dolga na račun prejetih predujmov za rokopise. Avtorica, spodbujena z lastnimi izkušnjami, namenja veliko pozornosti založnikovemu sodelovanju z drugimi vidnejšimi sodobnimi literarnimi in tudi likovnimi ustvarjalci, kot so bili Smrekar, Gaspari, Vavpotič in Jager. Dodatno razsežnost pisanju daje še njena ženska senzibilnost, ki vdihuje življenje ženskim likom. Čeprav ostajajo v senci mož, močno vplivajo nanje.

Tanja Tuma v življenjsko zgodbo Lavoslava Schwentnerja, brodnika, ki je z veščim krmarjenjem svojega leposlovnega splava ustvaril večen spomin naroda, sproti vpleta pogovore in dokumente, ki odpirajo pogled v njegovo desetletja najbogatejšo založniško in knjigotrško ponudbo na Slovenskem. Skrbnejše branje daje slutiti, kako temeljito je morala za to raziskati literarno in širše kulturno dogajanje v času, ki mu je dajal pečat tudi on, ki je za avtorico nič manj kot "hostija slovenskega založništva".

Umrlega Cankarja v nadaljevanju ponekod nadomestijo stiki z Otonom Župančičem, edinim predstavnikom slovstvene moderne, ki mu je Schwentner še živemu izdal prvo in poslednjo knjigo. Hkrati se pisateljica več posveča tudi drugim pomembnim dogodkom v desetletjih med vojnama, kot so bili ustanovitev slovenskega Pena, uboj kralja Aleksandra ter spopadanje s cenzuro in unitarizmom z vsiljevanjem enotnega jugoslovanskega jezika. Niza tudi Schwentnerjeva doživetja v obdobju, ko je polagoma že krčil založniške načrte. Podrobno, na primer, opisuje njegovo delovanje na čelu Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije. V poglavju, kjer se v Beogradu poslavlja od te dolžnosti, se srečno izteče še zgodba skrivnostne Slavice. Potem ko se je za njo izgubila sled – vsi verjamejo, da je v skalnih brezpotjih omahnila v smrt – se na kongresu pojavi z novo identiteto, kot soproga v New Yorku obogatelega podjetnika in založnika Svetoslava Čolića.

Med okupacijo je Schwentner z Župančičevim posredovanjem sodeloval z Osvobodilno fronto, nova povojna oblast pa je ostarela zakonca kljub temu brezobzirno vrgla iz stanovanja. Tanja Tuma to surovost popiše že v prologu, da ponižujoča krivica vse do zadnjih strani težko obvisi v zraku. Lavoslav in njegova zvesta življenjska sopotnica Slava se, že tretjič v življenju brodolomca novega režima, zatečeta v hišico z vrtom na Vranskem. Tam, kjer med obujanjem spominov spet najdeta nedeljski mir, on po sedmih razmeroma spokojnih letih, tik pred novim letom 1952, izdihne v ženinem naročju.

Rok Glavan na koncu opozarja na manjše netočnosti v avtoričinih navedbah, dragocen pa je zlasti njegov prispevek v slikovnem gradivu ter v številnih za kulturno zgodovino pomembnih primerjavah in povezavah. Poudarja, da je Schwentner s svojimi tiski slovenščino umestil na zemljevid evropskih literarnih jezikov in da so ob zaslugah za slovensko moderno druga področja njegovega delovanja ostala bolj v ozadju. Ob oranju ledine v uveljavljanju vizualne komunikacije v slovenski kulturi to najbolj velja za notne izdaje in slikanice, prodajne stalnice, ki so mu omogočale širokogrudno, a nemalokdaj finančno nepovrnjeno zalaganje vrhuncev tedanje slovenske poezije in proze.

Iz oddaje S knjižnega trga.