Kako je mogoče razmišljati o terorizmu? Foto:
Kako je mogoče razmišljati o terorizmu? Foto:

O terorizmu se razpravlja na vseh ravneh družbe in k tem razpravam pomembno prispevajo tudi sociologija, psihologija, zgodovina in filozofija. Prispevek slednje je rdeča nit zbornika Terorizem, filozofska vprašanja. Zbornik se osredotoča na dve temeljni vprašanji o terorizmu − Kaj je terorizem? in Ali je lahko terorizem kdaj moralno upravičen? 12 avtorjev v 14 prispevkih ponuja na obe vprašanji širok spekter odgovorov.



Po eni izmed definicij v zborniku je terorizem "namerna uporaba sile ali grožnja z njeno uporabo proti nedolžnim ljudem, ki ima namen z ustrahovanjem prisiliti neke druge ljudi k nečemu, česar drugače ne bi storili". Po takšnem razumevanju ima terorizem dve tarči – neposredno tarčo, ki je sekundarnega pomena, in posredno tarčo, ki je zares pomembna. Druga značilnost je, da so primarna tarča vedno nedolžni ljudje, medtem ko moralni status posredne tarče ni ključnega pomena (to je lahko na primer volilno telo neke države, verska skupnost, vlada itd.).

V zborniku se srečamo z dvema pogledoma na etiko. Nekateri avtorji zagovarjajo konsekvencialistični pristop, drugi nekonsekvencialističnega. Temeljno etično izhodišče ključno vpliva na končno moralno oceno terorizma. Konsekvencialisti večinoma dopuščajo vsaj teoretično možnost, da pozitivne posledice terorizma lahko, vsaj v določenih okoliščinah, pretehtajo nad gorjem, ki ga povzroči.

Nekonsekvencialisti pa vnaprej zavračajo kakršno koli trgovanje s človeškimi življenji pri moralni presoji. Če je soočenje dveh različnih etičnih nazorov osrednje bojno polje celotnega zbornika, pa se v njem bralec lahko sreča še z mnogimi drugimi, manj osrednjimi, a vseeno zanimivimi teoretičnimi in praktičnimi problemi. Ali je za terorizem pomembna identiteta storilca, ali so protiteroristični ukrepi lahko ravno tako primer terorizma, ali je tudi napad na lastnino lahko terorizem, izraelsko-palestinski konflikt, koncept nedolžnosti in krivde, Ira, vzajemna jedrska grožnja, bombardiranje nemških mest med drugo svetovno vojno itd. Eden izmed obravnavanih problemov je na primer tudi vprašanje obstoja državnega terorizma. To je zanimivo tudi zato, ker zadeva poleg družboslovja tudi medije.

Ko so v zadnjih petih letih postale žrtve obsežnejših terorističnih napadov tudi ZDA in evropske države na svojih lastnih ozemljih, je terorizem zasedel osrednje mesto v medijih. V luči napadov, ki jim je bila javnost teh držav neposredno priča, je prevladal vtis, da so povzročitelji terorističnih dejanj izključno nedržavni storilci, uporniki – teroristi. V večini javnih razprav je bil pojem terorizem uporabljen kot sinonim za nedržavni terorizem, obenem pa je pojem državni terorizem obveljal za skoraj protislovnega. Takšna slika veliki večini držav gotovo zelo ustreza in za njeno ohranjanje si mnoge tudi zelo dejavno prizadevajo. Dejansko pa se je beseda terorizem prvič pojavila v političnih razpravah za opis državnega terorizma – vladavine terorja, ki so jo v Franciji uvedli jakobinci.

Drugi znamenit primer je obdobje velikega terorja v Sovjetski zvezi. Državni terorizem je povzročil mnogo več gorja, kot ga lahko kdaj koli povzroči "individualni" terorizem. V 20. stoletju lahko najdemo mnogo primerov državnega terorizma. Uporabljale so ga tako totalitarne države, na primer nacistična Nemčija in stalinistična Rusija, kot tudi demokratične države, na primer ZDA ter Velika Britanija v bombnih napadih na nemško civilno prebivalstvo v drugi svetovni vojni. Pričujoči zbornik je "v mnogih pogledih protiutež popačeni sliki, ki prevladuje v javni razpravi". Tej temi je zato v zborniku posvečen poseben razdelek. Kljub mnogim očitnim vzporednicam med nasilnimi dejanji upornikov in nasilnimi dejanji držav se namreč oznaka terorizem za slednje skoraj ne uporablja. Za takšno podobo v medijih je več vzrokov. Eden je na primer razširjeno stališče, da imajo dejanja države določeno legitimnost, medtem ko njeni nasprotniki veljajo za sile nereda. Poleg tega lahko v medijih skoraj vedno zaznamo določeno stopnjo "dvojnih meril" v obliki "naši proti njihovim".

Zbornik bralca seznani z različnimi, mnogokrat nasprotujočimi si stališči. Pestrost je prav gotovo njegova odlika in je zato dobro izhodišče za vsakogar, ki ga terorizem zanima laično ali študijsko, saj bo lahko ubral nadaljnjo pot raziskovanja v marsikateri smeri. Urednik je imel, razen pri zadnjem prispevku, srečno roko pri izbiri. Pri prispevku Burtona M. Leiserja pa mu lahko zamerimo, da prispevek ne dosega ravni drugih prispevkov in da je transparentno pristranski, snov obravnava čustveno in meji že na politični govor. Izbira seveda ni bila naključna. Bralec dobi vtis, da je s takšno izbiro Primorac želel razgaliti problematičnost nekritične podpore ameriškim protiterorističnim ukrepom in prikazati odnos večjega dela ameriške javnosti do ZN-a in mednarodne skupnosti. Namen je sicer dosežen, toda takšna namerna "uporaba" slabega prispevka je najmanj problematična, če že ne sporna. Gotovo bi lahko urednik našel več boljših prispevkov, ki bi zagovarjali podobna stališča s precej močnejšimi argumenti.