To sestavljajo mešanica miline, prefinjenosti, ličnosti in predvsem neutrudno gojenje jezikovnega bogastva slovenskega jezika od besedišča do skladnje in izreke. Tako rekoč poosebitev tega prizadevanja.

Dekliško lično pesniško zbirko Tu je moj onkraj lepo opisuje že ime knjižne zbirke Srebrni glas. Začetnice naslova zbirke in imena avtorice tvorijo dva skupka inicialk na prelivajoči se rožnati podlagi. Robovi listov so nazobčani kot znamke. Že na prvi pogled vidimo, da knjigo spremlja nekakšna brošura. Ko paket, ki je ličen kot darilo, odpremo, najdemo v zavihku na notranji strani platnic zgibanko in zgoščenko, zvočno knjigo, na kateri avtorica z značilno nežnim in sladkim glasom interpretira svoje pesmi. Spremlja jih raznovrstna bodisi ambientalna bodisi eksperimentalna instrumentalna glasba. Pesmi so v prostem verzu in bolj ali manj kratke. Vseh je dvainšestdeset, na zgoščenki pa jih najdemo štirinajst, a si ne sledijo kot v knjigi.

Zgibanka se izkaže za nekakšen pesemski prt z vrtinčastimi vzorci zamolklo sivih barv, ki so v očitnem kontrastu z rožnato zadnjo stranjo. Rožnata fasada in temna stran lune, bi lahko dejali. Tovrstna diskrepanca se v zbirki potrdi. Vsebina prisrčno oblikovane zbirke je za avtorico značilno hermetična. Obilica redkih knjižnih besed in predvsem arhaizmov, privzdignjen, a mil slog in abstraktna semantika dajejo zbirki skorajda astralen nadih. Pomen ni nikoli zakoličen, pač pa ga lahko le slutimo.

Že naslov Tu je moj onkraj nakazuje avtoričin življenjski kredo. Posvečenost zemeljskega se ne kaže le na ravni tematike, temveč tudi v žuborečem bogastvu pomena in zvočnosti. Čutno zaznaven svet, bližino v dvojini in erotiko prevevata milina in lepota in ju povzdigneta v tosvetni predmet občudovanja, skorajda čaščenja. Gre za intimno, občutenjsko poezijo sanjskega sveta, ki pa raste iz zemlje. A kljub na novo odkriti udomačenosti v dvojini ne gre za samozadostnost. Na trenutke poblisne družbenokritična ost, ki meji na obžalovanje.

Poezija Tjaše Koprivec Vuga ne izrisuje zgolj edinstvenega občutja biti v svetu, ampak v poeziji vznikne odrešitev, vsaj tako harmonična kot eros. Poezija je vsaj tako privlačna kot eros. Je transcendenca v imanenci ali z drugimi besedami: onostranstvo v tostranstvu.

Iz oddaje S knjižnega trga