"Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni."

Besedilo, iz katerega je navedek, podpisuje Igor Divjak.

Lepljenko na sprednjem delu knjižnega ovitka je sestavila Iris Vrhovski in pomensko dopolnjuje načine, po katerih pesnik pesni. Še boljši izraz za tovrstno ustvarjanje je trganka, saj so tudi pesmi sprijete od vsepovsod. Nekaj pesnik povzame od aktualnih medijskih napotkov, nekaj iz prebranih knjig, večino pa iz že znanih vsebinskih modrovanj. Že sam naslov zbirke, Do tu sega gozd, je povzet, kar je sicer vzorno navedeno, a vzbuja rahel dvom o avtentičnosti, kar se sicer morda prekrije z oznako sinestrija, a rahlost takšnega dvoma ostaja.

Aktualnost je zagotovljena že s tem, da so pesmi povsem sveže in že so naletele na sredstva Javne agencije za knjigo RS.

Skrb za jezik vzbuja cikel, ki se imenuje Mokre sanje. Ena od pesmi v tem delu se začne z vrsticami: "Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ..." Pomen mokrih sanj v tako imenovani erotični literaturi je dodobra razjasnjen.

Ni pa še razjasnjen pomen slovenščine med govorico in pisavo, ki jo je pesnik izumil. Pooseblja se, ko namiguje o svoji ljubezni v drugem jeziku, razoseblja se ob spominih na svojevrstna doživetja v dvoje, sam sebi postaja lirski objekt z mislimi na preživeto, a ostaja varovalec svojega gozda.

Zbirka je razdeljena na cikle, a ti cikli so podobni oblakom, ki zaciklani napovedujejo meteorske vode, a jih ne dajo od sebe, ko se le kopičijo v bližini pogozdenih površin. Posebno obravnavo bi si zaslužil cikel z naslovom Balkon ki mu praviva dom. Tokrat je treba podati le delno izpeljavo potencialne analize: vsi verzi niso pesnikovi, ampak skupinski! In analiza definitivno odpade! Takšnih mest je v zbirki Do tu sem sega gozd veliko, citatomanija oziroma navedkanje je stalna praksa. Je takšno pesnikovo sporočilo, češ, ustvarjanje je vendar naše? Morda.

V oporo tovrstnemu teoretiziranju naj bodo verzi, s katerimi se konča pesem, ki je zbirko naslovila: "Nisi več Dorian Gray, / postal si le slikar, / mesto modela sem zasedel jaz."

Izpodrivanje besed in tudi daljših pomenskih enot je splošna značilnost ne le obravnavane zbirke, temveč postaja aktualen krik strojnim prevajalnikom, ki jih ponuja globalna industrija elektronske zabave in oglaševanja. Pesnik, sodobnik in načrtovalec ji zvesto sledi.

Fonetično zapisovanje potujčenih pomenov postaja izraz vehementnosti, prav tako fragmentarnost in z njo povezane nedokončanosti v splošnem govornem občevanju, pa se je treba spraševati le še o tem, do kod vendar še sega poezija?

Iz oddaje S knjižnega trga.