Tokrat skozi prizmo ideje o sveti vojni. Med obravnavo te ideje mu uspe izvrstno izpeljati kratko genealogijo zgodovine teh odnosov.

Na začetku se ustavi pri zgodnjih kristjanih, ki so kot borci za družbeno pravičnost kritizirali rimsko razglašanje samih sebe za prinašalce miru, saj so Rimljani v resnici prinašali vojno in nadvlado. S tem je takoj implicirana analogija s sodobnim zagovarjanjem tako imenovanega svetovnega reda, ki je v resničnosti vse prej kot to in je v resnici režim, ki skrbi za imperialistične interese ZDA.

V nadaljevanju Mastnak z elegantnim zgoščanjem in jasnim predstavljanjem zgodovinskih dejstev pokaže, kako evropska civilizacija uporablja prav to metodo, ki so jo njeni očaki tako kritizirali. Tudi v renesansi in razsvetljenstvu, ki skozi prizmo postkolonialnih študij izgubljata enoznačno veljavo prinašalcev napredka, so namreč različni evropski intelektualci govorili o potrebi po miru znotraj celine, ki bi omogočil boj in nemara tudi iztrebljenje Turkov. Dodamo lahko, da najbrž prav od tod izhaja neokonservativna ideja o Evropi kot kontemplativni, miroljubni celini, ki jo ogrožata agresivna in iracionalna islam in komunizem. Gre za projekcijo lastne želje po nasilju na Drugega, ki je precej manj obseden z Evropo in je vanjo znatno manj vdiral.

Sploh če zadevo, tako kot Mastnak, povežemo z vojno v Ukrajini. Komunizem in islam v očeh neokonservativcev pomenita nočno moro. Rusija je v zavesti povezana z rdečo nevarnostjo. Vendar pa današnja Rusija nima nič s komunizmom ali socializmom. Mastnak drugje Putina povezuje s konceptom ordoliberalizma. Kakor koli, spopad z Rusijo upravičeno imenuje liberalna sveta vojna, saj gre tudi uradno večinoma za zagovarjanje "evropskih vrednot in svobode" proti vzhodnemu mračnjaštvu in zaostalosti. Visoki predstavniki prikazujejo vojno kot civilizacijski spopad. Tu pa se skriva tudi največja slabost Mastnakovega eseja, saj ne upošteva, da sveto vojno razglašajo tudi Rusi, ki se domnevno borijo za tradicionalne verske vrednote proti "zahodni dekadenci", multikulturalizmu, LGBT-pravicam in podobno. Pri tem jim je v tej sveti vojni uspelo mobilizirati tudi nekatere čečenske muslimane.

Mastnak je eden redkih levičarskih, tudi marksističnih intelektualcev, ki se zavzemajo za kritiko razsvetljenstva. Ta je večinoma rezervirana za bolj konservativno filozofsko misel, medtem ko jo on prestavlja na področje sociologije. V tem primeru kaže na kontinuiteto ideje svete vojne skozi razsvetljenstvo in v današnji postrazsvetljenski civilizaciji. Genealoško razkriva bistveno povezavo med srednjim vekom in razsvetljenstvom, ki je, če dodamo, ukinilo nekatere pozitivne prvine srednjega veka, kot so sorazmerna svoboda in sproščenost življenja, odsotnost kapitalističnega časa in veliko počitka, ter nadaljuje in zaostruje njegove križarske tendence. Današnja zahodna civilizacija je po njegovem mnenju že postpolitična in posthumanistična. Državljane izvzema iz sfere političnega in jih reducira na nekakšno biološko gmoto, ki se zmeraj bolj spaja s tehnologijo. Vendar mu na tej točki lahko le delno pritrdimo, saj so izvzeti številni primeri, ko naj bi domnevno pasivizirane populacije, predvsem mladih, zavzele veliko močnejše in globlje politične položaje kot njihovi starši, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij.

Tomaž Mastnak ostaja eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki s svojo mislijo aktivno napada status quo, ne da bi to početje spreminjal v pozo.

Iz oddaje S knjižnega trga.