Znati je kar naenkrat postalo pomembno, ker ne bo pozvonil telefon in ne bova govorila, kaj sem prebrala in kako. Prvič pišem o Šalamunovi poeziji tako, kakor da v knjigo ugriznem. Samo zdi se mi, samo zdi, da je najbolj zastrta, nezavedna knjiga, kakor se zdi, da je ruša nad tabo.
Dojenčki so prva pesniška zbirka Tomaža Šalamuna, ki je pesnik ni dočakal. Začne se s citatom ameriške pesnice, esejistke in kritičarke Susan Howe: "Razumevanje ni nekaj, kar sodi k razumu. Razumevanje se dogodi kot zunanji znak notranje milosti." Zaključuje pa jo verz: "Dojenčki so zamrznjeni lijaki iz podzemlja."
Pri dobrem pesniku se vedno vprašam, kaj ni novega? Šalamun ima od Pokra naprej način, da z eno besedo pove tri, štiri ali pet stvari. To pomeni, da pesem koncentrira, saj za veliko pomena porabi malo besed. Na ta način podre načrte bralca, da bi se leno potegnil k verzu in lagodno pil. O tem govori pesem Bojkot plana, ki je močno poetična, ostro angažirana z jasnim stališčem, kar je za pesnika tudi konstanta.
Zebra si s plaščkom pokrije komaj
petino svojih storitev. Mapa
mundi plesni. Jambor je
dosti teže posekati
kot smreko. Naoljen je. Pa ne
samo zato, ker je
naoljen. Fant je ponosen.
Dotika se pine.
Smreka se dotika samo
zemlje, ki se mrvi.
In šepeta: koga slišim, koga
slišim? Reže valove
in mrmra: meni prosim.
Polet oslini.

Tam, kjer je zebra, prehod, je le petina poetičnih storitev. Mape mundi niso zemljevidi za navigacijo, ampak so zemljevidi srednjeveških principov in ti plesnijo. Stališče je jasno: jambor je naoljen, za plovbo pripravljen, ni drevo, zato ga je teže posekati kakor smreko. Fant na barki je ponosen, ker se dotika pine. To pa je trd oreh, ki zahteva milost, o kateri govori motto; razumevanja ne dosežemo z razumom, čeprav nas razum pripelje precej blizu resnice. Ampak pesnik bojkotira te plane, ker brez notranje milosti ne vemo, kaj je pina. Ali je vrsta podolgovate školjke? Je perjanica na šlemu konjenika? Je morda tisti drobni žebljiček brez glavice, na primer v kompasu, na katerem stoji magnetna igla? Morda je to tista ošiljena palica geodeta, ki dela nove navigacijske mape sveta?
Vsekakor je nekaj zanesljivega, kamor je jambor zasidran in ni kakor smreka, ki je v zemlji, ki se mrvi. In spet poetičnost: Fant šepeta: Koga slišim, koga slišim? Je to zunanji znak notranje milosti, zaradi katere lahko mrmra: meni prosim. Oslini svoj polet, da bi uspel, ker slina je apotropejska, zato pljuvamo v roko, ko sklepamo kupčijo.
Lopovščine vseh vrst razkrivajo drobci, raztreseni po knjigi, kakor npr.
"Prestrašen sem / in izobražen" ali zlobno "Stavroginovo maslo na kruh" ali močno družbenokritični verzi "Subjekti, ki so imeli še pred hipom / ime, cvilijo? Kam izginejo / taki subjekti? V votlino mračno / noč prskajočih sladic?"
Rada bi bila jasna, zato poglejmo še pesem, ki ima nedvomno stališče. To je pesem Spomin Jugoslovana:
Ja, zid je stal. Bil je okrasen in debel.
Čmrlji so tajno sestankovali.
Artauda so izkopali, ga prinesli na
nosilnici, da si ga je lahko
ogledoval. Enim je pasal, drugim
ni pasal. Bil je suhcen,
tanjši kot kitajski, ampak ne tako
čisto suhcen kakor izraelski. Po
Kitajskem sem hodil z Ronom
Patgetom, ki si je tam
kupil kapo. Skozi berlinskega
sem šel z Metko, da sva tam
2. januarja 1983 videla Pergamon.
Alexander Platz je bil brez
ljudi. Sedela sva tam v Ljudski
menzi, v rokah sem držal
5 DEM, ki so se svetile kot hostija.
Kupil sem Honneckerjev
časopis Neues Deutschland z edino
fotko, kako v Ameriki leta 1931
ljudje stojijo v vrsti in jim talajo juho.
Spomnim se ljudskih oči.

Ja, oči pesnika delajo spomin in tipajo bolečino, kadar je čuti neposredno ne prinašajo do srca. Bralec pa se od njega uči. Zato z "zapomnjeno roso boža živali. / Plačan je ogleduh. / Kajti ve, kdor ve. / Kar ne ve, ne ve."
Meta Kušar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).