Med našimi pisatelji so me bolj vlekli tisti z drugih koncev, na primer istrski Tomšič, prekmurski Lainšček, pa vedno znova Mate Dolenc s svojim dolenjskim vampirjem in potem seveda z morjem. Nihče zame ne zna tako pisati o morju kot Mate. Za nas, ki smo majčkeno tudi otoški ljudje, je morje z otoki svet kraj; in res jih je malo med literati, ki ga znajo v svojem pisanju tako nevsiljivo in nekičasto posedovati, ponotranjati, naseljevati.

Potem mi je tik pred odhodom na morski dopust prišla v roke knjiga novel Ljudje z Otoka. Kaj, Štajerec in morje? Nisem vedela, da ima tudi Partljič svoj ljubi otok, na katerem dopustuje že več desetletij, in da ta niti ni tako daleč od mojega. Da je tudi on neke vrste celinski otočan. In čeprav sem novele "pogoltnila" že tam, na morju, sem za tale zapis potrebovala jesensko ohladitev in nekaj dežja. Partljičeve otoške zgodbe namreč niso všečne poletne razglednice, bolj je to realen pogled v preteklo in sedanje življenje otočanov zunaj dvomesečne turistične sezone, ko po otoku pustošijo burja, vlaga in mraz in so prebivalci ujeti v ponavljajoči se krog preživetvenih opravil in ubijajoče samote. Matej Bogataj, ki je knjigi dodal odlično, jasno in sproščeno spremno besedo, piše: “Partljič je v daljših in členjenih, včasih tudi z didaktičnim repkom zašiljenih in končanih novelah spisal tisto, kar je slišal in kar je našel o Otoku v zapiskih, nekaj tega je seveda v nekaj več kot tridesetih letih tudi doživel, videl ljudi, ki so tako ali drugače izstopali in o katerih so pripovedovali zgodbe.”

Iz vsega tega je Partljič sestavil pripovedi, razpete med legendami in zgodovino, med otočkom in Velikim otokom, med otočkom in celino, med otočkom in svetom, po katerem so se, predvsem v zadnjih stotih letih, raztepli številni njegovi prebivalci. V tej ironični zgodovinsko-politično-življenjski freski v več slikah izstopajo portreti, predvsem posebnežev, včasih čudakov, vseh nekakšnih obstrancev, ki se ne držijo togih pravil omejene skupnosti. Vsaka vas ali manjši kraj ima svoje zapovedi in prepovedi, svoje grehe in skrivnosti, v katere so posvečeni samo domačini, za z vetrom prepihan in z vseh strani z morjem obdan otoški živelj pa to drži še toliko bolj. Čeprav se prebivalci tudi medsebojno črtijo in obirajo do kosti, znajo ob prihodu drugega in drugačnega stopiti skupaj in delovati kot dobro uigran grški zbor.

Vrinjenec je tako mlad učitelj, ki naj bi otrokom izbil iz glave pretirano pobožnost in jih vzgajal v novem socialističnem duhu, a jih namesto tega “pohujšuje” z legendo o nastanku njihovih otokov, za katerega sta zaslužna Jazon in Medeja. Vrinjenka je nemška mati, ki pride na otok, ker bi rada videla, kje je med vojno padel njen sin, in se tam, na zgražanje otočanov, zbliža s hrvaško materjo, ki je prav tako izgubila sina. Režimsko ugašanje njene sveče je tragikomično, zgodba pa se konča pomenljivo in v estetsko dovršenem slogu, v katerem je napisana celotna knjiga:

“Po letu 2000 je neki drugi mladi Burin dal zbrusiti rdečo zvezdo z otoške partizanske plošče, kajti burje, kaj šele nevihte in vlade so od leta 1990 dalje v teh krajih najprej izbrisale zvezde, tiste rdeče. Potem je spomin vse bolj tonil v sivino, utripajočega sija sveč in rdečih zvezd na majhnem Otoku ni več, večno morje pa še vedno včasih nežno in drugič silovito buta ob obalo. Nazadnje se je zdelo, da na Otoku nikoli ni sijala tuja sveča ne žarela rdeča zvezda in ne tavali žalostni materi. Še vedno pa tam blejajo ovce, vsako jutro še pred zarjo začne v temi kikirikati petelin in tudi cerkveni zvon še vedno odzvanja vsako uro. Ampak čas se ne zmeni za to uro. In ljudje ne več za davne vojne.”

Vrinjenka je tudi nesrečna slikarka, vikendašica Magda, vrinjenci so igralci, ki se z ladjo pripeljejo na otok odigrat žgečkljivo predstavo, pa jih čistunski otočani ogorčeno naženejo. Vrinjenec je navsezadnje tudi novofundlandec Reks, ki ga povratnik Toni pripelje s seboj iz Amerike in se ga skušajo po gospodarjevi smrti domačini na raznorazne krute viže znebiti. Da, težko je na otoku preživeti, če si tujec, čeprav tudi nekateri, ki so tam rojeni, ne dobivajo odpustkov. Samotarka Željka, ki nepričakovano zanosi, na primer ne sme obdržati otroka, da ne bi bila staršem in otočanom v sramoto. In celo Pero, nekakšen otoški Odisej, junak in dobrotnik, ki po otoku postavlja Marijine kapelice, bi veljal za čudaka, če ga ne bi pred zasmehovanjem sovaščanov varovalo spoštovanje do Trsatske Marije, ki je Peru dvakrat rešila življenje. Še najbolje jo odnesejo dolgoživi starci, zaradi katerih je otok nekakšen fenomen in ki v zaključni zgodbi v karikirani, do solz smešni maniri resničnostnega šova čakajo televizijsko ekipo, ki pa jih seveda pusti na cedilu.

Ljudje z Otoka so kontrapunktna knjiga – nikakor lahkotno, zato pa toliko bolj zadovoljujoče in osupljivo drugačno morsko branje. Zgodbe, prav vsaka od njih, so po eni strani lirične in po drugi kruto realistične; so temačne, a prepredene s svetlimi žarki upanja; njihovi protagonisti so trdi, celo brutalni, pa vendar je v njih slutiti tisto nežnejšo plat, ki ji zaradi težkega življenja nočejo, ne zmorejo ali ne znajo prisluhniti. Partljič vsa ta nasprotja dramaturško mojstrsko prepleta z zgodovinskimi dejstvi, z življenjskimi navadami otočanov, z naključnimi uvidi obiskovalcev, vse to pa pospremi z živimi in iskrivimi dialogi in, kljub resnosti tematike, z obilico humorja. Prav res, to ni le freska, ampak odlično zrežirana gledališka večdejanka, postavljena na oder sredi valov.

Iz oddaje S knjižnega trga.