Reke, ki izvira v Avstriji in se je nekoč brezbrižno razlivala in zavijala po dolini, mimo prvega zaselka z enakim imenom, in železniške postaje, kjer je pisateljev oče delal kot kretničar. V duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, zlasti mamo in ateja … Načrt za regulacijo neugnane rečice so sprejele že avstrijske oblasti konec 19. stoletja, uresničen pa je bil šele po drugi svetovni vojni, ko je takratna ljudska oblast s prostovoljnimi delovnimi brigadami izvedla melioracije in obsežna regulacijska dela. S tem so namesto močvirnih tal pridobili zemljo, kjer naj bi se po vsej dolini širila pšenična polja. Ob končanih delih pisatelj vključi v praznično dogajanje očetove pomisleke, češ: "Uničili bodo Pesnico, ne bo več rib, ker ne bo tolmunov."

Prvi del romana Pesnica prehaja v spominsko pripoved in razmišljanja bolnega ateja, ki trideset let po regulaciji potuje in blodi po spominih in ugotavlja, da so se njegove črne napovedi uresničile: njiv ni več, reka umira, po hribu nad vasjo so na gosto zrasle hiše, tu so se naselili ljudje iz Maribora, ki hodijo v službo. Nikomur ni več mar za kmetovanje, v njegovem otroštvu in še po vojni pa so vsi hlepeli po svoji zemlji.

Slovenski gledalci so se dobro nasmejali iskrivim domislicam in situacijam v Partljičevi komediji Moj oče, socialistični kulak, v katerih se po vrnitvi domov v Pesnico znajde nekdanji Hitlerjev vojak in Stalinov vojni ujetnik. Spremembe ob uvajanju socializma na vasi globoko posegajo v življenje prebivalcev, nekatere so tudi nesmiselne, krivične, nekaj desetletij pozneje celo bizarne in smešne. Hudomušni protagonist iz komedije v romanu Pesnica zaživi v povsem drugačni upodobitvi, saj je tu prikazan kot tragični junak, ki se bojuje za boljše življenje svoje družine, doživlja tudi manjše zmage in priznanja, vendar se v dolgih letih hude bolezni pogosto sprašuje o smislu življenja, ko spoznava, kako z njim vred umira tudi stari svet.

Roman sestavljata dva dela: prvi, z naslovom Oče, je posvečen očetovim spominom, raziskovanju preteklosti in razmišljanju; drugi del, Sin, pa govori predvsem o umetniškem ustvarjanju, o pisanju komedije v časovni stiski, ko ves čas tekmuje z očetovimi metastazami.
Pisatelj v mislih spremlja nekoč ugledne, večinoma nemške družine, ki so v času cesarstva zgradile velike vile, bogatele z donosnimi posli, zlasti s sadjarstvom, a so po vojni propadle. Obuja nesrečno usodo Korenove družine, ki je med vojno izgubila očeta in tri otroke v partizanih. Preživela sta sin Lojze in hči Bojana, ki je zaradi družinskih zaslug postala v domačem kraju zelo pomembna, skrbela je za uvajanje socializma na vasi in odločala, kaj je napredno in kaj nazadnjaško. A kljub ugodnostim, ki sta jih uživala, nista bila srečna. Korenov Lojze se je dokopal celo do nacionalizirane vile nemškega bogataša, a je ni mogel vzdrževati, medtem ko je Malekov Joža komaj zmogel odkupiti predelano stanovanje v hiški, kjer so bili včasih hlevi.

Iz prvoosebnega razmišljanja pisatelj prehaja v tretjeosebno zgodbo o očetovi bolezni, o njegovem težkem otroštvu, ko je ostal brez staršev, nato pa je služil za hlapca pri kmetu v Hočah, se poročil z deklo in se preselil v Pesnico, kjer je dobil službo na železnici … Sanjal je, da bi tudi on imel svojo zemljo. Res sta z ženo po vojni za tri leta dobila tri hektarje, njivo, travnik, sadovnjak in nekaj dreves v gozdu, a kmetijska politika se je kmalu spremenila in agrarnim upravičencem so odvzeli dodeljeno zemljo. Ustanavljali so kmetijske zadruge, staro drevje so izsekali in zasadili nove sorte jablan, ki pa so kmalu nehale roditi. Končno je obveljalo splošno mnenje, da se delo na zemlji ne splača.

Prav na očeta je bil pisatelj najtesneje navezan. Želi si, da bi oče dočakal uprizoritev nove komedije, čeprav se v začetku ni strinjal, da bi sin pisal o njem. Mnogokrat sta bila oče in sin na različnih bregovih, zlasti ko je bil bodoči pisatelj še dijak, poln novih revolucionarnih socialističnih idej. Komedijo je lahko pisal le ob koncih tedna, ko se je iz Ljubljane vračal domov v Maribor k ženi in odraščajoči hčeri, ki je želela postati igralka. Na drugem domu, v Pesnici pa sta na njegov obisk željno čakala bolni oče in mama. Mučijo ga dvomi, ali bo komedija uspešna in pravočasna, da si jo bo ogledal tudi oče. Krstna predstava je uspela: "Vsi čutijo, da je bil lep večer, Tine pa si misli, da je imel vseeno prav, ko si je vbil v glavo, da je njegova dolžnost napisati to igro o ateju, ki se je, hvala bogu, posrečila."

Pisatelj se ob snovanju romana o Pesnici, ki živi le še v njegovih spominih, sprašuje, kaj naj bi še zajel v svoje delo. Obuja vse več zgodb o nekoč pomembnih Pesničanih, zlasti o družini Adolfa Harza, ki je spretno goljufal državo in se pozneje preselil v Nemčijo. Pisatelja se je tragična zgodba Harčeve pastorke tudi čustveno dotaknila. V romanu je kar nekaj vložnih zgodb o nekdanjih družinah, vendar ni mogel celovito zajeti vsega, kar mu pomeni Pesnica. Njegova razmišljanja o spremembah prevevata skoraj lirična čustvenost in nostalgično sprejemanje minevanja, kakršna v prejšnjih Partljičevih delih le redko zasledimo.
"Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. 'Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.'"

Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl pisateljevi misli, da ima vsak svojo Pesnico, v poglobljeni literarni analizi dodaja: "Nima pa vsaka Pesnica svojega pisatelja, da bi ji postavil tak spomenik, kot ji ga s svojim literarnim ustvarjanjem kleše Tone Partljič."

Pesnica ni le literariziran avtobiografski roman o obeh literarnih junakih, očetu in sinu, je tudi izjemna kronika skoraj stoletnega življenjskega utripa v zaselku blizu avstrijske meje in zapis zgodovinskih sprememb, ki sta jih prinesla vojna in življenje v novi državi do našega časa, ko ob postopnem odmiranju starega sveta razpadajo nekdanje vrednote.

Iz oddaje S knjižnega trga.