Ključen za njegovo poezijo je dotik, z njim se poigrava, ga preizkuša in premleva njegove zmožnosti. Verz "bilo nas je toliko, da smo se bili prisiljeni dotikati" izpiše totalno tesnobo, ki temelji izključno na dotiku, ki pa ni naraven, ampak nujen, prisilen in zato moteč. Tak dotik lahko celo rani, kakor rani bodeča žica, zato v pesmi Praznična pesem ali korak v zgodovino zapiše: »volna. in pliš. / ne žica.« To zanikanje ni nekaj ignorantskega ali populističnega, ne gre za zatiskanje oči pred problemom, ampak za načelno zavračanje nečesa hladnega in ostrega, ki za seboj pušča le bolečino. Nič čudnega, da Bachu, čepečemu v kotu kavča, v pesmi Januar spodbudno ponudi mehko odejo ali da v Velikih mestih, majhnih obrazih vabi mehko meglo, naj objame njegovo hišo. Gesta njegove poezije je odpiranje vrat mehkobi v vseh oblikah, da bi nas pokrila, ovila, pobožala. Njegova vizija je vedno vizija pozornega sveta, kjer »prsti božajo prste« in kjer je mogoče videti »zanimive dele teles, kako se stikajo«. Telesni stik je zato pogosto tudi erotičen ali pa si vsaj želi, da bi bil, pri čemer se nikoli ne otrese nežnosti, zato se tudi nikoli ne približa vulgarnosti. Ker pa njegova poezija temelji na pogledu, je vedno prisotno tudi voajerstvo, zato lahko še tako običajne prizore obarva s strastnim nadihom.

Za celosten doživljaj so pomembni tudi drugi čuti, ki pa so navzoči na način sinestezije:
»lepa sočna beseda / ne izgovorim je ne zapišem / koža umetelno razpočena me nagovarja / gledam prstne blazinice / vdihavam vonj čipke / gledam sonce naj zasije / vsaj simbolično / dan ubija noč je mir je spokoj noč je / žamet je barva ki je ne vidim.«

Zahvaljujoč tej občutljivosti do okolice so pesmi mesene, žive, izstopajo z beline strani in postajajo zaznavne. Zavohamo lahko »slasten riž z maslom, ki se počasi raztaplja«, čutimo izsušene ustnice, slišimo škripanje sveže zapadlega snega pod nogami … Z občutki se seveda povezuje tudi narava; pesnik zapiše, da bi morala biti v vsaki pesmi drevo in žival, in pogosto to upošteva. V svoji pozornosti in ljubeznivosti do vsega naravnega občasno spominja na Jureta Detelo. Tokokrog zbirke pa določajo deli dneva, ki so povezani z različnimi stanji, v katerih je lirski subjekt. Jutro, dan, večer in noč se pojavljajo skozi večino pesmi, pri tem pa ne zasedejo simbolne pozicije, saj so glede na kontekst pesmi spremenljive. Včasih noč prekine vse dotike, spet drugič prikliče sanje, v katerih se skriva toliko možnosti … Jutro je fascinantno zaradi posebnega stanja, v katerem subjekt še napol spi, se znajde na robu zavedanja, še vedno zasidran v sredo impresij, a takoj po prebuditvi mu začnejo te podobe polzeti iz misli. On pa jih hoče za vsako ceno zadržati in jih spraviti na papir, in v tem smislu je zbirka Dihaj zelo meditativna – konec koncev na to napeljuje že naslov. Ker gre za velelno obliko glagola, ki mu ne sledi klicaj, dobi bolj umirjeno intonacijo in spominja na nasvet nekoga, ki te hoče pomiriti, še raje pa na meditacijo.

Kljub temu pa se vsake toliko v pesmi prikrade na začetku omenjena tesnoba. Morda celo strah pred vdorom krutosti realnega sveta: »pride nekdo in mi s počenim glasom / pohodi pesem.« Subjekt se temu upira ne vse mogoče načine, včasih s posmehom, ironijo, cinizmom, redko z jezo, pa tudi z vztrajnim zavijanjem v vedno mehkejše in debelejše ščite, kot poskuša v Netopirjih:
»hladno je. ogenj crkuje. / zato ta pulover / iz šetlanda z jeleni. / izum negorečega papirja / je poslednja norost / in začetek konca. / šele zvečer se prikažejo netopirji. / vse to veš. bil si zraven.«

Knjiga Dihaj je zato ironično spokojna, a hkrati polna dvoma in negotovosti, kar se izraža skozi na več mestih ponovljen »ne vem ne vem«. To je dobro, saj kaže na zavedanje minljivosti, pa tudi na to, da poezija ne nastaja v vakuumu, ampak se odziva na svet, ki postaja vedno bolj hladen in vedno manj plišast:
»zidove podiramo zato, / da kmalu kasneje zgradimo / nove in še slabše in še večje. / da še bolj ne vemo.«

Zbirka Dihaj v primerjavi s prejšnjimi ne prinaša nič radikalno novega ali prelomnega, a to v resnici ni očitek. Gre za to, da se je Škrjančeva poezija ustalila, da ne potrebuje brezglavega beganja, ampak se lahko osredotoči na tisto, kar ji je res bistveno. Prav zato Škrjanec sploh lahko brez patetike in kiča piše o stvareh, kot sta jutranje čivkanje vrabcev pod oknom ali pa svetlikanje pivske pene v soncu. Za tak pogled je potrebno potrpljenje, umirjenost in umerjenost notranjosti. Kljub vsemu temu pa pesnik ni podlegel samozadovoljnosti, ampak še vedno išče naprej, hrepeni po še enem dotiku, po še eni mehki majici, topli odeji, nežni koži, po še enem stiku, ki se ni zgodil še nikoli prej in se tudi nikoli ne more ponoviti. Kajti vsak dotik je lahko pesem.