Občutje že v uvodu napovedujejo štirje verzi, katerih avtorji so John Cage, Allen Ginsberg, Raymond Carver in Bašo in vsak na svoj način govorijo o navidezni nepomembnosti vsakdanjega sveta. Toda ta svet je vse, kar imamo, in za vsakogar je drugačen. Naša telesa se odzivajo nanj in ga srkajo vase. Prav to se najlepše izkaže v poeziji Toneta Škrjanca - njegovi verzi so čutni, intimni, posebni, pa čeprav govorijo o povsem običajnih rečeh.

To izpostavlja tudi spremni zapis Petra Semoliča, ki pravi, da Škrjančeva poezija "ne govori le s pomočjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi". Ob branju se namreč aktivira vseh pet čutov, ki na podlagi vtisov gradijo prepričljiv čutni svet znotraj sveta, ki nas obdaja. "V toplem soncu / je po njenem pobočju / polzel slinast sneg / z okusom po meloni," beremo v pesmi Melona, v pesmi Ocean pa: "Moja domena so prsti in drobne nevidne dlačice, / ki se plazijo po tvoji roki."

Včasih se pojavijo tudi sinestezije, ko pesem recimo obdaja "bel mraz", toda praviloma se Škrjanec ne odmika od realnih zaznav, ampak jih lovi v čudovito izpisane impresije. Ni težko razumeti verza "V hudi dilemi sem: / naj gledam cvetočo hruško / ali travnik, poln rumenega regrata," saj je tudi bralec v dilemi, kako naenkrat vdihniti in sprejeti vase vse to prelepo prikazovanje čutnega bogastva sveta. Škrjanec nas z verzi nagovarja, naj se ustavimo in počakamo, da nas svet začara in osvoji, recimo v pesmi Kupi mehko majico:

"Ne išči jelenov ob avtocesti. / Hitimo, ne pozabi na lepoto. / Glej kaplje dežja, ki se svaljkajo / po vetrobranskem steklu. / Poslušaj tišino, če jo najdeš / kje skrito med oblaki. Položi / roko narahlo na žamet. Ne / pozabi na lepoto, ko hitiš. / Hitrost je napaka, ki se dogaja. / Počasi se sprehodi po koži / in na njej s prstom nariši neskončnost. / Poljubi popek. Naredi še kaj / telesnega. Dotakni se glasbe. / Reci, naredi muziko, da se je / dotaknem s celim telesom. / Zavrni postopke uničevanja. / Kupi mehko majico. Naj bo to / tvoja nova domovina."

Sladke pogačice pa ne slonijo samo na čutnem, ampak tudi na razumskem. Škrjanec namreč nenehno komentira svoje pisanje in pisanje nasploh. Že v prvi pesmi zapiše: "S kuhinjskega okna opazujem / lepo pregrajene vrtove – / sem hotel napisati majhne / in res so majhni, zares / pa se bojim kritičnih pripomb / na temo majhnosti."

Komentiranje pa ne poteka na ravni zadrgnjene zamorjenosti, ampak na sproščen način, recimo v verzu: "Pred leti sem želel njene prsi na naslovnici / zbirke pesmi. Pa ni šlo. Dali smo nekaj drugega." Tako se verzi vseskozi izrekajo sami o sebi, pri čemer pa nikoli ne zaidejo v posmehljivost ali norčevanje – Škrjanec se v vsakem pišočem trenutku zaveda pomembnosti in resnosti poezije in na tak način tudi piše; preudarno in spoštljivo, pa vendar ne pretirano zadržano. O popoldnevu v pesmi Žele rojal zapiše, da je "kot kakšna strašljiva, / čeprav malce hecna arhaična / in kao grozljiva senca iz kakšne / pradavne črno-bele grozljivke."

Ob vseh teh občutkih pa se v verze prikrade tudi rahla melanholija ob zavedanju o minevanju in neizogibni končnosti vsega. "Nekdo pride, / nekaj mi hoče zapeti, / ravno ko odhajam." Še večji streznitveni moment pa ponuja verz: "in nekdo drug bo prišel z metlo in krpami / da obriše moj prah." Motiv prahu se kar nekajkrat pojavi v pesmih, dojema pa se ga kot odslužen del telesa, kot nekaj, kar prihaja od nas in kar ostaja za nami. Občutje zbirke je obenem tudi meditativno in umirjeno, zahvaljujoč trivialnim tematikam in podobam, ki jih Škrjančeva poezija povzdiguje in si zanje vzame dovolj časa, da jim pri pisanju ne stori nikakršne krivice.

Verzi kratki, pogosto razsekani, zaradi česar mnogokrat delujejo kot enjambementi - ustvarjajo pomensko napetost in skrivnostnost. Pesmi so razmeroma kratke, pisane v prostem verzu, končujejo pa se bodisi z močno, presunljivo poanto ali pa z umirjeno podobo. Oblikovno izstopa zadnja pesem Ostanki dneva, ki se v kratkih verzih brez ločil in velikih začetnic z velikimi presledki razteza čez tri strani. Lahko jo razumemo kot eksperiment, kot poskus skrajno izčiščenega izražanja, ki morda napoveduje prihodnje Škrjančevo pisanje, ali pa je rezultat, v katerem se akumulira celoten duh Sladkih pogačic. Čisti zaključek zbirke je trivrstičnica, ki z navezavo na uvodne štiri avtorje lepo zaokroži celotno zbirko: "Nekaj sem zapisal. / Potem zbrisal. / Zdaj ne najdem več,"

Sladke pogačice Toneta Škrjanca so celovita zbirka, ki pričakuje, da se vanjo popolnoma potopimo in jo začutimo. Prek verzov se izrisuje pred našimi očmi in prevzema svojo obliko ter jo naseljuje z žarom poezije, ki vsekakor ve, zakaj je bila napisana.

Veronika Šoster; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).