Portret presenetljivo podobne razvajene mladine z začetka 20. stoletja. Foto: Goga
Portret presenetljivo podobne razvajene mladine z začetka 20. stoletja. Foto: Goga

Brez lahko strahu pred osmešenjem mu zatrdite, da sta bila patološki narcis in bricolage različnih identitet spojena v eno osebo že fenomena ameriške družbe dvajsetih let. In kot dokaz za svoje besede mu v roke potisnite knjigo Tostran raja. Prvi roman ameriškega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda je pripoved o Amoryju Blainu, mladeniču, ki v posameznih pejsažih romana uteleša vse najslabše ameriške družbe, v posameznih pa je utelešenje univerzalnih moralnih načel. Prvi stik z Amoryjem je naslov prvega dela romana Romantični samoljubnež. Dve besedi, ki povesta vse o mladem Amoryju, ki mu F. Scott Fitzgerald seveda ni naključno izbral imena, ki asociira na Amorja, starorimskega boga ljubezni.



Pri enajstih je tako Amory Blane lahko že tekoče govoril o Brahmsu, Mozartu in Beethovnu ter tako očaral družbo materinih prijateljev, njegova sposobnost vživljanja v sočloveka in spoštovanja ljudi okoli sebe pa je bila kaj pičla. V času obiskovanja pripravljalne šole je Amoryjev ego dosegel prvega od svojih vrhuncev. Mladenič je bil prepričan, da v družbi svojih vrstnikov blesti telesno ("Amory je bil prepričan, da je izjemno čeden. Res je bil. Predstavljal si je, da je perspektiven športnik in okreten plesalec."), socialno ("'Tu je bil njegov položaj morda najnevarnejši. Pripisoval si je osebnost, čar, privlačnost, samzavest, moč prevlade nad vsemi moškimi vrstniki, dar uročanja vseh žensk.") in duševno ("Popolna, nesporna premoč."). Vse to so bile 'surovine', s katerimi se je Amory ob vstopu na častitljivo univerzo Princeton podal na lov za najbolj prestižnimi položaji. Postati član najuglednejšega študentskega kluba, voditi literarni časopis, blesteti med vrstniki …

Začetek boja za položaje v študentski srenji, ki bi bili tudi dobra naložba za kasnejši vzpon v najvišja nadstropja ameriške družbe, pa je bil obenem začetek Amoryjeve socialne in osebne degradacije. Prvi znanilec nastanka novega Amoryja je bila smrt prijateljev, s katereimi so se pošteno okajeni vračali z razburljive zabave in se zapletli v prometno nesrečo s tragičnim koncem. Na videz jeklenega Amoryja, ki mu je lahko zlovoljo prizadela le odločitev za potop v melanholično letargijo, kakršna pritiče pesniškemu veleumu, za kakršnega se je Amory imel, je smrt sošolca Dicka Humbirda povsem pretresla. Amory je torej vendar človek. Tako kot vsak študent, četudi zelo bister, tudi Amory ni mogel ob nenehnem veseljačenju z odliko končati letnika. Pravzaprav je moral odsedeti dodatno leto, študijski neuspeh pa mu je onemogočil tudi osvojitev mesta vodje študentskega časopisa, o katerem je sanjal.

Prej napeti mehurček Amoryjevega ega je začel puščati. Pod pretvezo, da je univerza vendar 'brez veze' se pridruži zavezniškim silam, ki skušajo Evropo osvoboditi nemške okupacije. Čeprav Amory o dogajanju na bojiščih prve svetovne vojne ne govori dosti, pa nekatere njegove izjave vendar dajejo slutiti, da ga je vojna vendarle zaznamovala. Obstoj tega znamenja daje morda najbolj slutiti Amoryjeva izjava v pogovoru s prijateljem Tomom: "Nisem prepričan, da je imela vojna kakšen velik vpliv na kogar koli od naju, je pa zagotovo uničila stara ozadja, nekako iztrebila individualizem iznaše generacije." Ravno besedna zveza stara ozadja nekako najbolje predstavlja Amoryjevo povojno življenje – soočen s kopnenjem družinskega premoženja in nepripravljen odpovedati se lagodnemu življenju bogataškega intelektualca Amory drvi v propad. Na tej poti je sam. Prijatelji z univerze, katerih starši so pametno nalagali osebni kapital, imajo namreč še vedno trdno zaledje, ki jim zagotavlja uspeh. Nekaj časa vendar še kaže, da si bo lastnik bujne domišljije in mojster zapletenih besed denar za razkošno življenje v razburljivem New Yorku služil z delom v oglaševalski agenciji. Po zavrnitvi ljubljenega dekleta, ki se je 'razumno' odločilo za zvezo s sinom premožnega prijatelja svojih staršev, pa Amory ni sposoben opravljati niti tega dela. Njegovo usodo tako zapečati čustvo, po katerem je dobil ime.

V trenutku se razgali tudi Amoryjeva patološka narcisoidnost. Nezmožen spoprijeti se z zavrnitvijo, išče uteho v alkoholu in sanjarjenju. Kljub nezmožnosti dokazati kakršen koli sad svoje bistroumnosti, je še vedno prepričan o svoji duhovni in inteligenčni superiornosti; prepričan celo o svoji moralni čistosti, ki naj bi bila ravno posledica njegovega zavedanja in priznavanja svojih pregreh. Prava grešnost je namreč vztrajanje pri razglašanju svoje neoporečnosti, medtem ko te ravno priznanje grehov le-teh očisti. Grešnost je tudi tema, o kateri Amory pogosto spregovori z monsinjorjem Darcyjem, visokim predstavnikom katoliške cerkve in dobrim znancem Amoryjeve matere. Darcy uspe s svojo za duhovnika presenetljivo svobodomiselnostjo in vzporejanjem Amoryjevega in svojega značaja ter njunega intelekta (oba naj bi bila visoko nad množico) mladeniča osvojiti in kasnjeje postane njegov duhovni vodnik. Darcyjeva smrt je tako le še en udarec za Amoryja, ki je vedno bolj osamljen.

Odšla je mati, ki je v izbruhu pobožnosti tik pred smrtjo – kako neumno od nje! – del že tako ne preveč obilnega premoženja namenila veri, odšel je monsinjor Darcy, eden maloštevilnih ljudi, ki je popolnoma sprejemal Amoryja, odšli so Amoryjevei kolegi, ki so se kljub zavzemanju za napredne ideje in svoboden način življenja med študijem v imenu ohranjanja družinskega bogastva zapisali družbenim konvencijam … Amory ostane sam. A samota ga pravzaprav okrepi. Šele v samoti, ko ni več obdan s pobožnimi pogledi svojih častilcev, postane Amory prava miselna veličina. Med vožnjo z bogatašem, za katerega se izkaže, da je oče enega izmed Amoryjevih kolegov z univerze, ki je umrl na fronti v Franciji, nekdanji razvajenec razkrije svojo družbeno filozofijo. To je misel, ki ne sledi slepo nobeni izmed priznanih filozofskih usmeritev, a vendar priznava izhodišča socializma, ki želijo dati vsakemu individuu enake možnosti za uspeh v življenju. Izhodišča, ki bi jih mladi Amory z zaničljivim pogledom razvajenega bogatinčka zavrnil.

Roman Tostran raja ponuja slutnjo dezintegracije še ob vstopu v 20. stoletje urejene ameriške družbe (roman bi seveda lahko aplicirali tudi na razvoj dogodkov v drugih državah tedanjega 'civiliziranega' sveta). Stari privilegiji, družinsko premoženje, tesne družbene vezi, ki spajajo 'ameriško aristokracijo' … Nič ni več zagotovilo za brezskrbo življenje. Kot da bi slutili svoj neugoden položaj in prihodnjo potrebo, vedno vnovični afirmaciji podedovanega družbenega statusa se mladostniki vdajajo razburljivemu družabnemu življenju. Celonočne intoksikacije in divjanje z avtomobili niso zgolj kaprice sodobnih mladostnikov. Intenzivnost norosti mladostnikov je premosorazmerna z intenzivnostjo norosti časa, v katerem se znajdejo. O tem govori tudi Tostran raja, delo, ki nas lahko poduči, da ne gre vedno slepo obsojati 'drugačnih' posameznikov; majhna študija obdobja formacije njihove osebnosti in vpogled v svet, ki jih obdaja, jih lahko razbremeni vsake 'krivde'.

P. B.