Sergej Kapus se v svojem delu Ugrabljeni slikar poglablja v mit o slikarju Jožefu Petkovšku, ki je po jubilejni razstavi leta 1910 počasi zavzel svoje mesto v slovenski zgodovini umetnosti. Tega leta je namreč na razstavo ob 80-letnici upodabljajoče umetnosti na Slovenskem Rihard Jakopič vključil tudi tri Petkovškova dela – Doma, Počitek ob košnji in študijo za Beneško kuhinjo. Slike so dobile pomen pravega odkritja skoraj neznanega slikarja, ki so ga začeli spoznavati kot nadgrajevalca impresionističnih načel in prinašalca formalne inovativnosti v slovensko umetnost.

Petkovšek, čigar življenjska pot se je končala leta 1898 v psihiatrični bolnišnici na Studencu pri Ljubljani, je dobil status umetnika, čigar ustvarjanje so različni pisci primerjali s Cézannovim slikarskim postopkom, van Goghovo umetnostjo, Gauguionovim ekspresionizmom in celo kubizmom. Mit se je na Petkovškovo umetnost bolj ali manj prenesel iz njegove najbolj znane slike Doma, interpretacijo te pa je močno zaznamovala črtica Izidorja Cankarja Petkovškov obraz. V črtici pisatelj podaja oznako o avtobiografični podobi dela, na katerem vidimo sina, ki se je iz tujine vrnil med domače, med katerimi je zdaj povsem tuj in nepoznan, podobno kot je nerazumljen slikar v domačem okolju. A kot poudarja Kapus, so pisci sliko Doma obremenjevali z modusom modernizma, pri tem pa se niso poglabljali v analizo formulativnega principa in iskanje časovnega in socialnega konteksta slike.

"Slonela je na mitologizaciji podobe, na maskiranju slikovnih spodrsljajev oziroma napak z modernistično leksiko in njihovim vpisovanjem v modernistično lego, kjer naj bi slikovni odkloni od norm realističnega slikarstva navidezno izgubili status napak," ugotavlja Kapus o interpretaciji, ki se drži slike Doma. Avtor torej opozarja, da je treba slikarja, ki je bil razumljen tudi kot predhodnik slovenskega ekspresionizma, vrednotiti ob natančno obravnavanem kontekstu, v katerem je nastajalo Petkovškovo slikarstvo in ki je tudi določalo njegovo produkcijo. Do spoznanj pride Kapus po analizi likovne problematike dela Doma, za katerega po preučitvi perspektivične projekcije potrdi, da je ta zgrešena že na ravni osnovnih določil, ki ustvarjajo poglabljajočo se škatlasto shemo.

Pred obravnavo samega dela Doma umesti Kapus Petkovškovo slikarstvo tudi v širšo obravnavo plenerizma tistega časa, ki ga je iz modne Francije prinesel zlasti Jurij Šubic, obravnava pa tudi postopek nastajanja njegovih drugih del, kot so Nevesta, Izplačevanje koscev in Kanal v Benetkah. Poleg tega predstavi in ovrednoti tudi interpretacije drugih avtorjev, ki so Petkovška obravnavali kot začetnika modernizma ali pa v njem prepoznavali umetnika, ki ni bil zmožen izvesti svojih likovnih intencij.

"Zato teza o Petkovšku kot predhodniku modernizma temelji na izključevanju označevalnih ravni njegovih podob in ahistorizacij njegove pozicije. Toda izhod iz ideoloških fantazem in mitologizacije Petkovškovih podob je mogoč prav s prepoznavanjem napak, zaslikav in odklonov," ugotavlja Sergej Kapus, ki proti koncu svojega dela še poudarja, da pomeni priznanje Petkovškove umetnosti hkrati tudi demitologiacijo njegove pozicije.

M. K.