Slovenci imamo Petra Klepca, Kralja Matjaža in Martina Krpana, Flamci pa so skoraj ključno vlogo v boju za svobodo pripisali Tillu Ulenspieglu. Belgijski pisatelj Charles De Coster (1827-1879) je v času velikega preporoda nacionalnih gibanj v Evropi v petih knjigah povzel legende o Ulenspieglu - prvi znani zapisi legende, ki naj bi se z ustnim izročilom prenašala že v 14. stoletju, naj bi bili v nižjenemškem srednjeveškem jeziku zapisani že leta 1453 - in jih nadgradil s popolnoma izvirnimi prigodami Ulenspiegla, izbranke njegovega srca Nele in zvestega prijatelja Lama Dobrina. Nenavadna trojica je po izidu De Costerjevega epskega dela postala po Evropi simbol plemenitega žrtvovanja za domovino.
Da bi še bolj izpostavil inherentno in absolutno dobroto Ulenspieglove biti, je De Coster roman v petih delih zasnoval dvotirno. Ulenspieglovo rojstvo je postavil na dan rojstva španskega prestolonaslednika princa Filipa. Večji del dežel, ki danes pripadajo Belgiji in Nizozemski, je bil tedaj last španske krone, ki je te province pod pretvezo boja proti protestantskim krivovercem navdušeno in brezobzirno izkoriščala. Filipov značaj je De Coster oblikoval kot antitezo Ulenspieglovemu. Filip je že kot majhen deček užival v izničevanju pomena življenja; bolehni in samotarski deček se je najraje plazil po temačnih kotih španskega dvora in mučil male živalce, kasneje - ko mu je politična moč to omogočala - pa je mučil in pobijal na tisoče Flamcev, Ulenspieglovih junakov. V nekem trenutku je celo razglasil, da bo srečen šele, ko bo živa zagrebena zadnja Flamka in sežgan zadnji Flamec.V prvem delu knjige spremljamo Ulenspieglovo mladost, ki jo zaznamujejo norčave pustolovščine, zaradi katerih njegova mati Slajka za vogalom že vidi večnega brezdelneža in ničvredneža, ki ga nikoli nihče ne bo spoštoval. Sodba ne bi mogla biti bolj napačna. Četudi Ulenspiegel družini nakoplje nekaj sramote in nič kaj zaželene pozornosti lokalnih predstavnikov katoliške cerkve, ko mu španska inkvizicija očita nespoštovanje svetih večnih doktrin katoliške vere in ga pošlje na spokorniško romanje v Rim, se Ulenspiegel kasneje predstavi kot pravi junak.
Prelomni trenutek nastopi s smrtjo Ulenspieglovega očeta, ki ga pohlepni sovaščan obtoži krivoverstva, kar dobrodušnega moža pripelje na grmado. Na tem mestu velja omeniti, da so ovaduhi "krivovercev" kot poplačilo za "plemenito" dejanje prejeli del premoženja obsojenca, kar je vodilo do absurdne situacije, ko so brezvestni ničvredneži samo zaradi poželenja po nekaj zlatnikih ovajali popolnoma nedolžne sosede ter celo sorodnike in prijatelje.
De Costerjeva pisana zgodovinska panorama nas v nadaljevanju popelje skozi desetletja prizadevanj vrlih Flamcev, da bi ozemlje, ki jim ga je podaril Bog, in ozemlje, ki so ga z veliko žrtvami iztrgali morju, naredili svobodno. H končni zmagi veliko prispevajo Ulenspieglove zvijače, saj junakova iznajdljivost in pogum, ki mu ga vsakič znova vlije pepel pokojnega očeta - tega kot opomin krutosti Špancev ter njihovih hinavskih zaveznikov v vrstah nizozemskega visokega plemstva Ulenspiegel nosi v mošnjičku, obešenem okoli vratu -, zaležeta veliko več kot pa jeklena oprema glasnikov načel goljufive katoliške cerkve in stremljenj pohlepnega španskega monarha.
Ulenspieglov mitološki značaj doživi potrditev prav na koncu. Junak, ki se skozi desetletja bojev ni prav nič postaral, v trenutku flamske zmage čudežno umre. Njegovo poslanstvo na tem svetu je izpolnjeno, Flamci morajo zaživeti sami.
Z Ulenspieglom je De Costerju uspelo ustvariti literarno ustreznico platnom velikih portretistov flamske dežele in njenega življa. Kot so Peter Brueghel starejši, Peter Paul Rubens ter celo Hieronim Bosch v svojih grotesknih podobah pred pogubnim učinkom izgube spomina rešili spomin na življenje v flamski deželi in pri tem niso pozabili na prav noben element družbene strukture. Tako kot se na slikah omenjenih mojstrov zvrstijo pisani in razkošni portreti poštenih kmetov, garaških obrtnikov, meščanov in nadutih pripadnikov visokega plemstva, nam De Coster te plasti družbe predstavi s pomočjo pisanih in razkošnih prispodob in metafor.
De Costerjevo delo prinaša izrazito dihotomijo dobrega in zla, ki je zaradi ukleščenosti v protestantsko okolje, ki je naivno katoliško načelo o dostopu do večnega zveličanja s pomočjo prodaje odpustkov in molitve k svetnikom, častilo moč poštenega in trdnega dela ter pomen dobrote in usmiljenja. Prinaša izrazito ljudsko moralo, zaradi promocije katere je protestantizem tako hitro osvojil dežele, kjer se je bilo za dobro življenje treba pošteno nagarati.
K hitrejšemu preskoku bralčeve zavesti iz sedanjosti v enega zadnjih stoletij, ko je še obstajalo viteštvo, je pripomogel tudi prevajalec dela v slovenski jezik Vladimir Levstik, ki je - tako kot pri pisanju izvirnika Charles De Coster - uporabil jezik naših prednikov. Tako dosledno, da je treba ob prebiranju nekoč udomačenih imen za tuja mesta kar nekoliko premisliti, da ugotovimo, kod se je motal burkač, pesnik, neustrašen borec, spreten obrtnik in lastnik ogromnega srca Till Ulenspiegel.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje