Ta pristop je prepleten s spomini na srečanja, pogovore in dopisovanja, ki so oblikovala njo in njen krog. Urednika izdaje Alenka Veler in Andrej Ilc, zadnja leta nadaljevalec uredniškega dela Kristine Brenkove, sta iz družinskega arhiva in drugih virov ter iz izbranih prispevkov njenih sodelavcev in prijateljev premišljeno zložila mozaičen portret pisateljice, urednice in prevajalke, ki ji gre zahvala, da je odraščanje slovenskih otrok postalo in ostalo bogatejše, kot bi bilo sicer.

Niko Grafenauer, njen prvi uredniški naslednik, jo je v orisu pomena njene zapuščine imenoval pravljična urednica. Prva med prvimi slikarkami, Marlenka Stupica, pa je zapisala, da so ju v prijateljstvu, ki je zraslo ob sodelovanju, zbliževale tudi "otroška zagledanost v začaranost, fascinacija in privrženost fenomenu, ki mu pravimo knjiga". Pisatelj in literarni zgodovinar Peter Svetina, ki je Brenkovo ravno še utegnil spoznati, ji je v uvodu pripisal, da je bila odločna, razgledana, omikana in duhovita ter ob vsem tem skromna, mirna, tenkočutna dobra vila s svilenim smehljajem in svilenim glasom. Še v času tovarišic – ko je bila ta beseda pogosto zlorabljena – je marsikdo v njej videl gospo, damo. Z uglajenim nastopom, po potrebi podprtim z nepopustljivo vztrajnostjo, je dosegla marsikaj, kar se je zdelo nedosegljivo. Na primer objavo Kosovirjev Svetlane Makarovič, ki pa za vodstvo založbe nista bila pravšen zgled za takratno mladež. Pesnica in pravljičarka se je tega spomnila z zgovornimi besedami: "Takrat sem bila trmasta, razviharjena, divjaška razmršena smetiščna mačka … Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja. V moji mladostni premraženosti je zavel mehak južni veter."

V knjigi so najprej nanizana osnovna biografska dejstva o rodu, odraščanju in šolanju Kristine Vrbovec iz Horjula. Leta 1939 je po poroki s Francetom Brenkom prevzela priimek, ki je postal sinonim za povojno slovensko knjižno produkcijo za otroke in mladino. Med vojno je bila kurirka Prežihovega Voranca, po vojni pa je po nekaj letih iskanja pristala v Mladinski knjigi. V skoraj četrt stoletja je založbi pomagala do velikih uspehov, doživljala pa je tudi težke trenutke, ko se je z vsemi močmi zavzemala za uveljavitev svojih meril za to, kaj je in kaj ni dobro in prav za otroke. Čeprav je bilo že na tem, da izgubi službo, je vztrajala in v zadnjih delovnih letih dočakala potrditev svojega prav. Med drugim je kot pisateljica prejela dve Levstikovi nagradi, za avtobiografsko knjigo Moja dolina je bila uvrščena na častno listino IBBY, leta 2007 pa je bila imenovana za častno meščanko Ljubljane.

Sledita razdelka s spomini njenih devetih sodelavk in sodobnic ter vestnega spremljevalca njenega dela Jožeta Zupana, nato pa še izbor petindvajsetih pisem. Podpisali so jih za njeno delo pomembni ljudje, od Prežihovega Voranca in Zorke Peršič do Andreja Hienga in zveste tehnične urednice Vlaste Zagorski. Album zaključuje izbor odlomkov iz Kristininih leposlovnih spisov.

Kristina Brenkova je v poltretjem desetletju vzgojila čvrsto, široko razvejano knjižno drevo s posebno žlahtnimi sadeži, od zložljive Najdihojce in drobne Čebelice do Velike slikanice. Družbo so jim delale, in jo nekatere še danes, zbirke pravljic z vsega sveta Zlata ptica, Cicibanova knjižnica in druge, junaki, kot so Martin Krpan, Butalci in Pika Nogavička v njenem prevodu, pa so postali zimzelene uspešnice.

Za te, tudi med tujimi poznavalci cenjene dosežke sta pod taktirko Kristine Brenkove zaslužna dva rodova besednih in likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev. Prvi z izkušnjo vojne in zaupanjem v prihajajoči družbeni napredek, drugi pa že osvobojen objema ideologije, a nič manj zavezan domišljiji in prvinski lepoti. Prežihovemu Vorancu, Francetu Bevku, Leopoldu Suhodolčanu ter Francetu Miheliču, Jožetu Ciuhi, Ivetu Šubicu in Milanu Bizovičarju so v tem času sledile predvsem ženske – Ela Peroci, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Lidija Osterc in Jelka Reichman. Vsi skupaj so odpirali vrata mlajšim mojstrom, kot so Marjan Manček, Matjaž in Jelka Godec Schmidt, Marija Lucija Stupica in številni drugi.

Kljub širokemu razponu barv in odtenkov v tej upodobitvi pa je Kristina Brenkova marsikaj najbolj osebnega ohranila zase. To ji daje poseben čar "zaresne gospe", kot jo je imenovala Marjana Kobe, strokovna spremljevalka in ocenjevalka knjižne bere, ki jo je ustvarila z izbranimi sodelavkami in sodelavci.

Iz oddaje S knjižnega trga.