Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti "Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov" med drugim zapisal: "Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …"

Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru. Prvemu delu, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, sta sledila Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra leta 1897 in čez dve leti še Beneška Slovenija, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja.

Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v Zgodovini Tolminskega. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: "Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …" Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu.

Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij.

Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skozi čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji in socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem.

Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, potem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike.

Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile "še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe", spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja.

Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine.

Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura.

Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.

Iz oddaje S knjižnega trga.