S pesnikove strani se zdi to rahlo avantgardistično, pa tudi drzno, saj pri eksperimentiranju s formo vedno obstaja možnost, da se sporočilo razgubi. To se v primeru Tišime sicer ne zgodi, kljub temu pa zaradi take oblikovne razdrobljenosti deluje zmedeno. Pesmi so v knjigo vržene brez sistema ali pa vsaj tako delujejo; zaradi nenehnih vizualnih prekinitev med verzi se je težko zanesti na to, da bomo prepoznali, kdaj bo naslov napovedal novo pesem, kdaj nov cikel in kdaj morda celo nov del zbirke. Tako nas zbirka sredi beline ironično pusti v temi.

Tudi pomensko so pesmi razpršene. Nekaj jih je v svoji sporočilnosti zelo jasnih in konkretnih, recimo na žalost klišejska pesem Imigrant ali programska Lakota, nekatere pa so povsem nejasne, skrivnostne in neulovljive. Zdi se, da so take namerno, da bi bralca vrgle iz ravnotežja in ga odvrnile od prevelike prepričanosti vase in v svoje dojemanje lirskega subjekta Tišime. Tudi cikli, če jih lahko razumemo za cikle, so spremenljivi; ko se nam zazdi, da smo nekega dojeli, se nam izmuzne s spremembo osebe, prekinitvijo verza ali čim podobnim.

V pesmih najdemo mnogo ostrih, neizprosnih podob, tudi tistih, ki so povezane s telesnostjo. V drugi polovici zbirke se namreč bolj zgoščeno pojavlja tudi homoerotika, polna grobih izrazov. Zanimivo pa najbolj udarijo prav pesmi, ki po izrazih sicer niso preveč nasilne, njihovo sporočilo pa je pravzaprav šokantno. Taka je recimo pesem Pigmejc, ki je napisana tako prepričljivo, da se bralec konca pesmi prav prestraši, saj Pigmejčeva puščica prestreli njegovo glavo. Podoben učinek ima tudi pesem Trz, v kateri naletimo na dečkovo truplo in je hkrati čudovita in grozljiva.

Pesnik Uroš Prah se očitno rad poigrava z besedami. To sporoča že naslov zbirke, ta čudna tišima, ki se skozi pesmi nekako ne pojasni, ampak še bolj zaplete. Tudi druge pesmi so naslovljene čudaško, da se človek včasih vpraša, ali niso besede morda samo zatipkane, primer tega sta naslova Tam plesem in Prespaa, malo jasnejši je Kriptokripl, a še ta ne popolnoma. Tudi tu se zdi, da se pesnik poigrava z nami, preizkuša naše potrpljenje in se na splošno odmika od nas. Premeteno pa izrabi svoj priimek, ko v verzu zapiše:

"Srebrne ribe žrejo lepilo / knjiga na kosme razpada / besedišče prhni / prihaja prah."

Tišima je torej zbirka, ki se ne more odločiti, ali bi kričala ali molčala, razkrivala ali prikrivala. Njen pesniški subjekt je muhast in nepredvidljiv, vsakič se nam prikaže v drugi obliki, z drugo držo, na drugačen način. Pesmi velikokrat vodijo v neko smer, potem pa jo brez opozorila spremenijo ali celo izničijo, zato se zdi, da preveč ostaja nezapisanega, da se preveč dogaja v tistih širnih belinah, ki nam niso dosegljive. A vsakič, ko se njen subjekt osredini in osredotoči, nam pokloni močne verze, ki nam za hip spodnesejo tla pod nogami.
Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)