Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.

Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.

V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakšnega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in z Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.

Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.

Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga delo osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje je misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.

Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela, posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.

Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.

Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakšnega novega bralca.

Iz oddaje S knjižnega trga.