Leta 2011 je na Jagelonski univerzi v Krakovu doktorirala iz ruske filologije in nato prejela tretjo nagrado poljskega nacionalnega centra za kulturo za najboljši doktorat s področja humanistike. Leta 2017 je za prevod romana Tatjane Tolstoj Mjausk prejela Sovretovo nagrado, leto zatem pa je bila njena esejistična zbirka Vseživo, nominirana za Rožančevo nagrado. Je tudi avtorica znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski – ta je izšla leta 2014.

Že esejistična zbirka Vseživo je nakazala, da Uršo Zabukovec odlikuje "suveren esejistični glas", glavna značilnost, ki povezuje lastnosti njenih esejev, pa je "sočna in dostopna avtobiografska pisava, ki o svetu in življenju spregovori skozi svetovljansko duhovitost", kot so na primer zapisali pri Bukli. Enako velja tudi za besedila, zbrana v knjigi Levo oko, desno oko.

Trend izdajanja knjig, ki temeljijo na že objavljenih besedilih, na primer v časopisju, je, kot kaže, v porastu – med avtorji pa prevladujejo predvsem novinarji. A medtem ko gre med njimi tudi za besedila lahkotnejše narave, tega ne moremo trditi za eseje Urše Zabukovec, ki jih prej kot med lahkotnejša lahko umestimo med zahtevnejša.

Pogosto se sicer navezuje na svoj vsakdan, celo na intimnejše teme, kot so rojstvo otroka in smrt babice, a je to le iztočnica za pisanje o širših družbenih temah, ki zadevajo nekatera najbolj pereča, intrigantna, provokativna družbena vprašanja in problematike, kot so na primer sodobni feminizem, spolne identitete, politična korektnost, evtanazija, stanje izobraževalnega in zdravstvenega sistema, odnos do okolja, cepljenje, prekarstvo, politična ureditev, od levice do desnice in vseh zloglasnih -izmov. Pri tem izhaja iz lastnih izkušenj, ugotovitev in opazovanj ter jih postavi v širši kontekst in podpre ali razvije z naslanjanjem na razne podatke, izjave, citate književnikov, filozofov, teoretikov, med katerimi se največkrat obrne na Dostojevskega, ki ji je še posebej blizu.

Misel Urše Zabukovec v knjigi Levo oko, desno oko je bistra, izčiščena in izostrena. Načeti, razviti in z duhovitim preobratom skleniti jo zna jasno in jedrnato. Pri tem je gotovo imel vlogo tudi format časopisne kolumne, ki piscu omogoča le omejeno število znakov. Zapisov se loteva kritično, lucidno in argumentirano, z več zornih kotov. S tem ko teme ali plati določenih tem osvetljuje na ta način, bralcu ponuja svež pogled nanje in tudi njega spodbuja h kritičnemu razmisleku celo o tistem, čemur je sam načeloma naklonjen. Dodana vrednost njenih zapisov je tudi dejstvo, da živi v tujini, pri delu pa se ukvarja predvsem z Rusijo in Poljsko, od koder tudi črpa teme in reference. Številne od njih so danes še vedno aktualne, nekatere morda še bolj kot takrat, ko je o njih pisala. Zadnji del knjige pa, kako tudi ne, zaznamuje predvsem epidemija.

Iz oddaje S knjižnega trga.