Shirley Jackson je zadnja leta postala stalnica prevodnega programa slovenskih založb (izšli sta zbirka njenih kratkih zgodb Loterija in roman V hiši med hribi straši), medtem ko je H. P. Lovecraft nekaj pozornosti pri nas požel pred desetletjem in pol, ko sta skoraj hkrati izšli zbirka kratkih zgodb ter v samostojni izdaji še njegova bržkone najslovitejša zgodba Cthulhujev klic, s katero je konec dvajsetih let 20. stoletja vstopil v poslednjo, "kozmično" fazo svojega ustvarjanja.

Lovecrafta poznamo skoraj izključno kot avtorja kratkih zgodb, njegov edini roman Primer Charlesa Dexterja Warda, čeprav končan že konec dvajsetih let, je bil izdan šele posthumno. Roman kaže določene Lovecraftove pomanjkljivosti v literaturi dolgega metra, a je po drugi strani čudovito perverzen in obsesiven v obujanju tradicije čarovništva 17. stoletja na ameriškem severovzhodu. Zgodba o naslovnem junaku in njegovi obsedenosti z usodo prednika, ki se je pred stoletjem in pol ukvarjal z okultizmom, alkimijo, vampirizmom, ropanjem grobov in celo obujanjem mrtvih, je zasnovana kot srhljiva detektivka, v kateri osrednjo vlogo hitro prevzame Wardov zdravnik, ki želi pojasniti ozadje Wardove blaznosti in obsedenosti s prednikom.

Morda je čas, da po treh prevodih v slovenščino dobimo tudi poslovenjeno študijo o Lovecraftu, ki jo je leta 1991 pod naslovom Proti svetu, proti življenju spisal nič manj notorični – in občasno enako ksenofobični – Michel Houellebecq, Lovecraftov občudovalec, ki je spornega Američana v svojem "prvem romanu" razglasil za "poeta revolta, ki je poveličeval zadržanost, seksualnost pa dojemal kot nekaj odvratnega". Francozova popularnost bi morala biti zadostna popotnica za morebitni prevod, tudi zato ker Houellebecq očitno uživa v škandaloznosti Lovecraftovih rasističnih stalnic. Obenem je začuden nad njegovim zavračanjem realnosti, med drugi ugotavlja, da "njegov fantazijski svet ne vsebuje niti ene povezave s spolnostjo in denarjem, dvema obsesijama, ki jima človeštvo od nekdaj pripisuje velik pomen".

Shirley Jackson je iz drugačnega testa, čeprav so njene zgodbe prav tako postavljene na geografsko območje Nove Anglije. Roman Vedno sva živeli v gradu, spisan v zanjo značilni "pusti" prozi in zabeljen s črnim humorjem, ne vsebuje nobenega elementa nadnaravnosti, pri Jacksonovi groza prihaja neposredno iz človeka, njegovega vedenja in odnosa do okolice. In okolica okrog posestva Blackwoodvih, kjer z bolehnim stricem Julianom živita sestri Constance in deset let mlajša Merricat, je vse prej kot prijazna do agorafobičnih sester. Mlajša je rahlo otročja in nezanesljiva pripovedovalka romana, Constance pa oseba, za katero skoraj nihče med vaščani ne dvomi, da je z arzenikom pred leti zastrupila skoraj celo družino. "Vaščani so nas vedno sovražili," dahne Merricat, ko opisuje, kako so sosedom z ograditvijo parcele onemogočili bližnjico do glavne ceste in še podžgali njihovo sovraštvo.

Atraktivnost proze Shirley Jackson je v preprosti skladnji in elegantni sugestivnosti ter dvoumnosti; neizgovorjene stvari so pri njej najbolj grozljive, nezanesljivo pripovedovalko žene čista mizantropija, ki jo še podžge prihod sumljivega bratranca, za katerega sta sestri prepričani, da želi prevzeti posestvo – družinski "grad", okrog katerega so vaščani po umorih zgradili zloveščo mitologijo. Literarni zgodovinarji romanu pripisujejo avtobiografske elemente, sestri naj bi predstavljali jin in jang pisateljičine nemirne notranjosti, medtem ko naj bi odnos sester do vaščanov precej natančno odražal sovražno razmerje, ki ga je Jackson gojila do okoliških prebivalcev novoangleškega mesteca. Predvsem pa sta – kot v številnih prejšnjih delih – odtujenost in "drugačnost" osrednjih likov, nekompatibilnih z okolico, centralna motiva tudi njenega zadnjega romana.