Bosenski pisatelj je leta 1992 emigriral v Francijo, kjer se je skozi leta uveljavil kot pisatelj in kmalu zatem začel pisati v francoščini.

Čolić nadaljuje, da je "vsekakor bolje narejena, zanimivejša, marsikaj lahko olepša, vendar nimamo pravice zahtevati, naj bo literatura boljša od sveta". V Čolićevem primeru se vendarle zdi, da je boljša od sveta, v katerem živi od prihoda v Francijo. O svoji drugi domovini nima najboljšega mnenja, čeprav tega ne pove naglas. Treba ga je brati med vrsticami, predstavlja se za "uspešno neuspešnega pisatelja", čigar dela objavlja prestižna založba Gallimard, a vseeno neprestano živi na eksistencialnem robu. Rad ima francoski jezik, pravi v romanu, primerja ga z najetim stanovanjem: "Ni naša last, a ga vseeno lahko opremimo, kot da bi bilo." Ima se za eksistencialista, človeka, ki skuša sestaviti mozaik lastnega življenja, biografa lastne usode, skratka za Secunda Levija – ker je Primo že zaseden.

Drži, Velibor Čolić zna biti tudi zelo duhovit in z ironijo prežet pisec, česar po Priročniku za izgnance ni bilo mogoče sklepati. Tisti roman so prevevale mračne, depresivne misli: "Gledaš zemljevid podzemne, kot da imaš kam iti. Zakašljaš. In kot vsak dan okoli štirih popoldne skleneš, da boš samomor prestavil na jutri." V sistemu francoske zbirokratiziranosti je lahko le malodušno zaključil, da "sem bil nekoč človek, zdaj pa sem samo še psovka".

Knjiga odhodov (Le livre des départs, 2020) nikakor ni satiričen roman, prepojena je z melanholijo neprilagojenega človeka na obrobju. A se vseeno zdi, da mu gre zadnja leta bolje, čeprav ga realnost vedno znova postavi nas svoje mesto. "Sem ambiciozen migrant, rad bi postal tako pisatelj kot Francoz," pravi Čolić, čeprav iz pogovorov z ljudmi ugotovi, da ne bo šlo. Z ženskami nima sreče ("prišel, videl, podlegel"), njegova francoščina ima obupen naglas, o slovnici nima pojma, mu očitajo. Kljub temu od leta 2008 dalje piše v francoščini.

Knjiga odhodov je antiteza vseprisotnim knjigam o osebni rasti, priročnikom o poduhovljenosti, nasvetom o premagovanju tesnobe, vknjiženim naukom za izjemno življenje. Me zanima, ali bi jih Čolić razglasil za fikcijske; njegova (avto)fikcija je po drugi strani pravi odraz sveta, delo človeka, ki je po tridesetih letih izgnanstva danes dvojni tujec, tako v novi državi kot v okolju, v katerem se je rodil.