Sploh ker gre za nekonvencionalno, trpko izpoved bosenskega begunca, za priročnik, bolje rečeno, "navodila za uporabo", kako kot begunec sredi devetdesetih let 20. stoletja - brez mobitela in ostalih digi pripomočkov, imanentnih vsem sodobnim socialnim strukturam – preživeti na Zahodu.

Po Sarajevskem omnibusu je Priročnik za izgnance, s podnaslovom Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih, drugo Čolićevo delo v slovenščini; izid je sovpadal z njegovo pisateljsko rezidenco v Novem mestu, objavljeno je bilo impozantno število intervjujev, zato se zdi povzemanje vsebine skorajda redundantno. A vendarle, Čolićev beg iz strelskih jarkov Bosne v Francijo, mukotrpna pot proti asimilaciji, učenje novega jezika, nesrečne romantične zveze, življenje na margini kljub na videz sanjski pogodbi s prestižno literarno založbo, vse to je ubesedeno na skrajno preprost, blago ironičen način, kakršnega od bosenskega pisca nazadnje pričakujemo.

Čolićeva literatura je - če jo primerjamo še z dvema pomembnima literarnima beguncema iz Sarajeva - manj slikovita od Jergovićeve in manj zgodovinsko ilustrativna kot Hemononova, morda bi ji najustreznejšo paralelo našli v opusu Sergeja Dovlatova, ki v analiziranju lastne eksistence v tujem, nerazumevajočem svetu zveni enako pogubno. Ob branju Priročnika si nekaj časa sledijo poglavja, ki jih končujejo neverjetno mračne misli: "Gledaš zemljevid podzemne, kot da imaš kam iti. Zakašljaš. In kot vsak dan okoli štirih popoldne skleneš, da boš samomor prestavil na jutri." Naslednje poglavje: "Pokadim cigareto, se poslovim od velikega pesnika in se z metrojem zapeljem nazaj med razvaline svojega življenja."

Če Aleksandar Hemon v Vprašanju Bruna ob svoji izseljenski vlogi spozna, da je oksimoron, nowhere man, potem Čolić ob prihodu v Francijo ob zbirokratiziranem procesu in prenašanju poniževanja (ki se vleče že od Bosne) lahko le še malodušno zaključi, da "sem bil nekoč človek, zdaj pa sem samo še psovka." Za Francoze je nepismen človek, v novi domovini bo kljub izobrazbi in v Bosni objavljenem opusu moral pričeti z ničle. V kritičnem odnosu do francoske vzvišenosti in kulturnega snobizma je Čolić soroden Danilu Kišu, še enemu disidentu v Franciji, ki se je rad obregnil ob kratkovidno, vase zagledano francosko inteligenco. Čolić med drugim razkrinka vojno dobičkarstvo založnika, ki upa, da "bo tam doli še naprej pokalo", ker da imata v tem primeru "pred sabo še kar nekaj knjig." V isti sapi se s je subtilnim obratom sposoben izogniti moralizatorskemu tonu in ostati v okvirih blage ironije, ki preveva to v obsegu skromno, a kruto iskreno knjigo.