V tem času je imela njena poezija čas, da zori, in to se kaže v izpiljeni knjigi, ki nam ne pusti zajeti zraka, ampak nas povleče pod gladino, nam razkaže ocean in nas šele čisto na koncu spusti iz svojega prijema. Pa še to ne popolnoma. Pomenska svetlost in mehkobnost prvenca se po dolgi plovbi še zdaleč ne razblini, a ženski subjekt se začne zavedati ostrejših robov sveta, nepremostljivih globin in neustavljivega odtekanja časa.

Suhi dok, ki se pojavi v naslovu, kar kliče po morskih analogijah, in res je rdeča nit zbirke prav ta morska dimenzija, ki pa je ni jemati za enodimenzionalno. Seveda v pesmih naletimo na apologijo Agamemnonovega žrtvovanja Ifigenije za dobro plovbo, Penelopino čakanje na Odiseja, Kolumbovo doživetje plutja, a to so le okvirji, prek katerih se razlivajo čudovite pesniške podobe sedanjosti, včasih bridke, včasih ganljive, včasih pa nekaj vmes. Razmerje med prvo in zadnjo pesmijo v zbirki je enako dolžini vala, ki ob svojem vznožju dobiva zagon in ga po penastem vrhu prelije dalje, vedno dalje, v naslednji bučeč val. Tako je prva pesem o Krištofu Kolumbu izčiščena in minimalizirana podoba plovbe, ko obzorje »[…] polni jadra s šivi, / razvozlava vozle, / drobi ure plime in oseke / v drobno sol / v režah ladje«. Močne aliteracije dajejo pesmi trdoto, ki ustreza življenju na morju. Zadnja pesem je zadnji suhi dok, strahospoštovanje pred močjo morja, ki mu z vsemi svojimi spoznanji nikoli ne bomo kos: Zbirka obvisi na tem verzu, ki se konča s pomišljajem, kakor da bi mornarja sredi misli pogoltnil vihar.

Če je bil prvenec cvetoč grm sredi pomladi, je torej nova zbirka suhi dok, v katerem se ladja pripravlja na zimo. Zimo, ki pride vsakič in se ji ni mogoče izogniti. Odtekanje časa je postalo realen strah, podton temačnosti ni nevzdržen, a je vseprisoten. Mehke spomine na dedka, ki je nežno brisal prah z listov lončnic, zbudi spopadanje z demenco, mehko mačje predenje je pravzaprav zadnje pred uspavanjem, kakor da bi si subjekt počasi priznaval, kaj je minevanje, a obenem z verzi iskal koordinate zunaj njega. Otroška igra zemljo krast ima v odraslem svetu grozne posledice, tudi padci idealov so boleči, a včasih je vredno, kot vidimo v pesmi Moji junaki:

"Eden mojih junakov se je sprehodil prek palube v večnost.

Drugega je mogočno žrelo stopnišča potegnilo vase.

Tretji si je odprl okno in pustil svetlobi,

da napolni robove njegovega platna.

Nekateri so se, kdo ve zakaj,

zapili do smrti.

Redki so vztrajali do zadnjega jutra.

Vrtnarili z ljubeznijo. Pisali.

Pustili za sabo navodila in zemljevide nevidnih dežel, ki izginejo takoj,

ko stopiš na njihovo obalo."

Pesnica Veronike Dintinjana se je poenotila z oceanom, saj dopušča, da se vtisi zlivajo vanjo kot reke. Spomin na neskončno vožnjo prek Črnega Kala spodbuja misel na preživljanje časa ob morju in še pozneje na človeka, ki je tudi sam prišel iz morja. Odprtost verzov postane vesoljna, v pesmi Černobilska rosa, metulji iz Fukušime se »naše neprespane noči svetijo v odlagališčih za posebne odpadke« in so v naših kosteh radioaktivni delci, v pesmi Večer, ko je prva ženska stopila na nebo pa se izkušnja kozmonavtke preslika v skupino prijateljev, ki sredi parka strmijo v zvezde. Univerzalnost občutenja ni nekaj samoumevnega, niti ni prisiljena, gre bolj za zavest o tem, da smo pred Časom vsi sami, a skupaj. Spoznanja niso za vsako ceno, niti niso edina pravilna, saj se pred subjektom, kakor na nekem mestu preberemo, množijo zorni koti. Preteklost in prihodnost postaneta le znaka na kompasu, ki ga pesnica razbira s tenkočutnim smislom za pripovedovanje.

Gonilna sila zbirke V suhem doku je gostobesednost v najboljšem pomenu besede, saj ni baročna ali zadušljiva. Besede in njihovi nešteti pomeni se nalagajo drug na drugega, se prelivajo, med seboj plemenitijo, žlahtnijo v medsebojni družbi, razgaljajo vedno nova in nova obzorja, ustvarjajo vrtince in viharje, ki pogoltnejo celo ladjo, razbijajo čeri in poskrbijo, da bo tudi danes sonce obarvalo gladino. Aliteracije in asonance niso naključne, ampak dajejo verzom zdaj trdnejši, zdaj nežnejši ritem, ki ne usiha. Pesmi se ne bojijo vprašati, kaj pomeni biti človek, kaj je treba žrtvovati in za kaj, kako smo drugačni od kipov in kako od bogov. Pesmi govorijo čez vse, od roba pomladi do srda zime. V tem pogledu je knjiga odsev časa in situacije, v kateri smo se znašli, vsak na svojem čolnu, nekateri le z enim veslom, nekateri pa s tigrom na krovu.

Iz obupa nas rešuje umetnost, vedno umetnost, zato ni nič čudnega, da mnogo navdihov za pesmi prihaja prav iz slikarstva, od Rembrandta do van Gogha – od iskanja svetlobe v temini do poslušanja zunaj sebe. Prebrati zbirko V suhem doku pomeni razviti jadra in se podati med verzne slike. Najlaže se jim približamo tako, da odpremo oči in se prepustimo toku.

Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)