A že po nekaj prebranih straneh nam postane jasno, da je trditev v popolnem kontrastu s tematiko in atmosfero te zbirke. Avtorica namreč pesem za pesmijo, stran za stranjo odpira poetična vrata v vsakič novo intenziteto čustev, občutij, doživetij in vznesenosti, ki se vežejo na motive in topike ljubezenskih razmerij, spolnosti, travm, nasilja, družbenega upora, depresij in drugih psiholoških težav. V navezavi na to bi zbirko lahko razdelili na več (tematskih) sklopov, ki jih naznanjajo citati slovenskih in tujih pesnikov ter pesnic, kot so Dragoslava Barzut, Begoña Callejón, Josip Osti in Uroš Zupan.

Pesnica je pri liriziraciji svoje snovi zelo neposredna, surova, razgalja brutalnost in ranljivost nekega razpoloženja oziroma čustvenega ali eksistenčnega stanja. Verzi so kratki in udarni, izostreni v svoji povednosti oziroma izpovednosti, podkrepljeni z močnim ritmom, ali kot piše Dejan Koban v spremni besedi, gre za "žmohtne kratke doze močnih pripovedi, ki bralki oz. bralcu ne pustijo niti enkrat normalno vdihniti in izdihniti". Čeprav v pesmih zaznavamo razne pesniške figure, kot so na primer prispodobe in primerjave, pa pesnica ne ustvarja zapletene, kompleksne mreže metaforike, zdi se, da želi, da nas udari teža prisotnega, izpovedanega, realnega.

Pesniški imaginarij Krekspota nikakor ni prostor, kamor bi vstopali po veselje, uteho ali prizore srečne, izpolnjujoče ljubezni. Ravno nasprotno: ta svet je raztrgala, fragmentirala destruktivna sila, srečujemo se z bolečo portretistiko podtalnih, senčnih tokov sedanjosti in mlade ženske v njej. Če parafraziramo "divjo" Kathy Acker, svet je bolečina in nikamor ne moremo zbežati. To so verzi medkomunikacijskega, medosebnega šuma in zloma, vsako ljubezensko razmerje se zdi že vnaprej zaznamovano z izgorelostjo, minevanjem, subjektinja ostaja sama s potemnelim hrepenenjem. Na to se pogosto vežejo prizori nasilja nad telesom, mazohizma, ki kot da se poraja iz manka ljubezenske intime ali pa jo na takšen način želi sploh vzpostaviti. V eni izmed pesmi tako lahko beremo: "želim si da bi me vrgel ob steno / me držal za vrat / da ne morem vdihniti / upam da me boš danes porezal / in na tla s krvjo napisal moja si".

Čeprav je, kot že rečeno, zbirka narativno zelo neposredna, upodobitve nasilja ostajajo dvoumne, kar daje pesmim dodatno intrigantnost. Nasilje se namreč po eni strani pojavlja kot želja, kot nekaj, kar subjektinja potrebuje, kar konsenzualno zahteva zase za nekakšno končno razpustitev ali olajšanje, hkrati pa deluje že preveč destruktivno, patološko, uničujoče, kot stopnjevanje psihičnega demoliranja. V tej luči lahko na primer beremo naslednje verze: »daj / pridi še zadnjič k meni / klofni me kakor mušico / še en šamar mi manka / da dokončno razpadem«.

Močni in neomahljivi so tudi izrazi spolnosti, v kateri se sicer izraža tudi vitalna erotična sila, a se zdi, da večkrat prevlada tanatos, ki teži k transgresiji, agresiji, izničenju. Pesnica sicer odločno in ponosno deklarira svojo biseksualnost in zapisuje homoerotično slo, kar je morda najbolj očitno v pesmi 2D lezba, kjer svojo spolno identiteto združi z elementom družbenega: "pozno ponoči ližem bejbiko s pirsom v klitorisu / in mislim na mini revolucije / ki mi postrojene v vrsto mahajo / ko iz muzeja hitim na protest".

S takšno poetiko Veronika Razpotnik v določeni meri spominja na Pat Parker, ki je svoje lezbične izkušnje pogosto združevala z družbeno revolucijo. Po drugi strani pa avtorica zapisuje tudi "problematično" spolnost, ki že vpeljuje podobe uničujočega seksualnega nasilja, na kar na primer napotuje pesem brez zamere.

Zadnji del zbirke je namenjen politično bolj angažiranim pesmim, ki apelirajo na sedanji družbeni kronotop, opozarjajo na represije vladajočega sistema in različne oblike sovražnosti z močnim upornim glasom, kar občasno dobi apokaliptične razsežnosti: "bom prišla v nebesa / če vržem ogenj na policijski avto // bodo kakor Mojzes pred njim klečali / anarhisti / in mi polagali svoje črne maske pred noge / ko bom s kolesom jezdila mimo".

Krekspot na požarnih štengah Veronike Razpotnik je zbirka, ki svojo lepoto in silnost črpa iz paradoksov, kontrastov, nihanj, ekstremnih stanj zavesti in obstoja. Čeprav nas ob branju večkrat ovijejo stanja depresije in brezupa, besedila izžarevajo veliko moč, nas zadenejo z vso silo. Jezik je nemiren, naelektren, a odločen, da nas sooči z miniaturami sodobnega časa in z vpogledi v duhovno sfero boleče individualnosti. Morda bi lahko celotno zbirko pojasnili ravno s pomočjo njenega naslova: beremo stanje nenehnega tičanja na robu požara, pogorišča življenja, kjer nas na trenutke tolažijo takšne in drugačne omame, zastranitve. Ena od boljših je morda ravno ta poezija. Vsekakor gre za pesniško ime, ki obeta.

Iz oddaje S knjižnega trga.