Bila je večkrat prodana, zaničevana, tepena, mučena; priča mnogim krivicam, okrutnostim in zločinskim dejanjem, ki so jo zaznamovali za vse življenje.

So ti njeni spomini resnični? Njeno telo je živa priča vsega tistega, čemur je njena duša ubežala, in le malo po malo ji uspe eno z drugim spraviti v sklad, sprijaznjena postaja z vsem, kar jo je doletelo in kar ne more pripadati nikomur drugemu kot njej, nobenemu drugemu življenju kot njenemu. Počasi si spet obnavlja podobe svoje družine, domače vasi, prejšnjih časov, a svojega imena se še vedno ne spomni. Ime, ki bi ga v Italiji zelo težko izgovorili, je ostalo izgubljeno tam daleč. Tu bi bilo le popačen približek nečesa, kar zna izgovoriti samo njena mati. Zato se sprijazni tudi s to pozabo, za katero ni opravičila, njen sram, da je pozabila svoje ime, pa ostane skrivnost njene matere.

Pretresljiva življenjska zgodba svete Jožefine Bakhite, ki je po dolgoletnem suženjstvu s pomočjo italijanskega konzula prišla v Italijo, sčasoma sprejela krščansko vero, postala redovnica in bila po smrti kanonizirana, je francosko pisateljico in dramatičarko Véronique Olmi nemudoma prevzela. Pri pisanju se je opirala na razne zapise in Bakhitino izpoved Čudovita zgodba, ki jo je zapisala Ida Zanolini.

Véronique Olmi je v izjemno lepem in malodane vzvišenem jeziku z veliko empatije tankočutno izrisala intimen portret trpinčene in travmatizirane ženske, ki tudi po osvoboditvi v odnose vstopa ponižno in pohlevno, tako kot suženj pristopa h gospodarju. A v njej se skrivajo tudi neverjetna moč, vztrajnost, trma, volja do življenja in veliko ljubezni, ki jo razdaja obupanim, lačnim, pomoči potrebnim. V njih prepoznava sebe in si lajša občutke nemoči, ki so jo prevevali v suženjstvu, ko je trpela in komaj pomagala sebi, kaj šele drugim. Pa vendar je sotrpinkam, ki jih je srečala na svoji poti, bodreče vlivala upanje – »Ne bom spustila tvoje roke«.

Pozneje, v Italiji, je s svojo nesebičnostjo in včasih prav krhko, otroško naivnostjo, pridobila simpatije množic, za katere je postala simbol upanja, odrešenja, odpuščanja, brezpogojne ljubezni pa tudi spreobrnitve, kar je koristilo promociji Cerkve. Papež Janez Pavel II. je njeno posvetitev leta 2000 pospremil s trditvijo, da »le Bog lahko žrtvam vseh oblik suženjstva, nekdanjih in sedanjih, povrne upanje«.

Bakhita je izšla leta 2017, ko se begunska kriza še ni polegla, v Ameriki pa je vzniknilo gibanje Me Too in so pozivi k opolnomočenju žensk postajali vse glasnejši, tako kot tudi populizem in z njim verska in rasna nestrpnost. Zadnja niti Bakhiti ni bila tuja, saj je bila njena pojava za mnoge nenavadna in zato šokantna – doživljala je zelo različne odzive. Tudi država, v katero je prišla, ko je v njej vladal mir, se je zapletla v vojno ter preganjanje črncev in Judov, ob tem je pustošila tudi po Afriki, na domačih tleh pa Bakhito izkoriščala za lastno propagando.

Čustvena in ganljiva pripoved Véronique Olmi je, kot pravi prevajalka Janina Kos, »roman o neuklonljivosti človeške narave«. S pomočjo fikcije pretanjeno odstira pogled v ranjeno, a čisto dušo pokončne in plemenite ženske, ki je na vprašanje, kaj bi storila, če bi srečala svoje krvnike, odgovorila, da bi pred njimi pokleknila in jih poljubila, saj brez njih ne bi spoznala vere in doživela božje ljubezni.