In pesmi v tej zbirki so prav takšne: dodelane izpovedi, ki presegajo raven srednješolske lirike, kar ni mišljeno kakor koli slabšalno, le namen je drugačen. So pač pesmi, ki ostanejo v šolskih ali obšolskih glasilih, in pesmi, ki dočakajo knjižni natis, saj si ga zaslužijo.

Pesnik Vid Kmetič je v svojo bluzovsko harmonijo vključil okoli šestdeset pesmi. Skupna vsebinska in izpovedna tematika je ljubezen, odnos med fantom in dekletom, ki še nimata tovrstnih izkušenj. Takšen odnos je zračen, poln nedorečenosti, napol izgovorjenih ali vsaj nakazanih čustev, še v dotikih. Izrazni način, ki si ga je pesnik izbral, pa so kratki, včasih le enobesedni in nalomljeni verzi, praviloma brez rim, a občasno z izrazitim notranjim ritmom; vse pesmi so natisnjene z malimi tiskanimi črkami. Odlomek iz pesmi Melos vključuje vse našteto: "... tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet." V nekaterih po tematiki primerljivih pesmih se zgodi, da lik ljubljenke nadomesti oziroma prekrije lik pesmi. Pesnik izraža tako ljubezen do osebe kot tudi do stvaritve, kar je nekakšna združena daritev življenju.

Pesniška tema, ki jo je tudi vredno izpostaviti, pa čeprav je glede na temo ljubezni nekako v ozadju, je pesnikova občutljivost za pojave vsakdana, v katere se hočeš-nočeš spušča oziroma jim dovoli, da se spuste vanj. Za tem in po tem pa sledijo praviloma krajše pesmi, ki edine niso naslovljene, ampak označene s po tremi pikami: "trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje." Vse takšne pesmi dajo zbirki Blues nadih narave in osnovno ljubezensko tematiko ponesejo na raven idilike, kar pa prve in prave zaljubljenosti tudi so. Vihravost in vznesenost, ki se ob takšnih trenutkih pojavljata, sta vneseni v pesniški ritem, ta pa razpne ustrezen zven. In zgodi se preplet med nekakšno zunanjostjo in notranjostjo. Pesem postane last drugega, postane last bralca. Pesmi v zbirki Blues nikakor niso tiste, ki bi se odlepile stran in zaživele lastno življenje nekje v spominu, pač pa se skorajda zažro ob prebiranju. Eklatantna v tem smislu je pesem, tudi naslovljena s tremi pikami: "povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo."

Čeprav ima le ena pesem naslov Vrtavka, je ta beseda odlična označba za dinamiko pesmi. Kar nekako so zvite in zavite vase, v svoj ples, a njihova je dinamika naredi vrtinec, ki posrka vase. In pesmi se zavrte. Preprostost skladnje pesmi jih naredi prosojne in s še ne dopolnjenimi pomeni, a je vsebina dovolj prepričljivo nakazana, da branje teh pesmi meji na žgečkljivost. Toda ne v smislu spolnosti, pač pa v smislu odkrivanja občutja v pesmih.

S podarjeno belino oblikovano zbirko Vida Kmetiča Blues, za kar je zaslužen Peter Dobaj, spremljata spremni besedili Tonje Jelen in Samire Kentrić. Prva ugotavlja v pesmih izpisane napore uravnovešanja in ustaljenosti ter specifične odtenke nostalgije, drugo spremno besedilo pa je nekakšna nadgraditev pesmi, saj izraža občutke pesnikove prijateljice.

Čeprav je glasba z oznako bluz označena kot mračnejša, baladna, so pesmi v zbirki s tem naslovom polne vedrine, zaletavosti, igrivosti in celo frfotavosti, in tudi nekako v funkciji, da odženejo mračnejše počutje, pa je že vsaj s tega gledišča primerno, da se seznanimo z njimi.

Iz oddaje S knjižnega trga.