„Manično mitologiziranje“ je besedna zveza, ki jo Eva Menasse omeni med opisovanjem burnih pogovorov, katerim pogosto sledijo prepiri na družinskih srečanjih, in morda najbolje opiše tako usodo družine Menasse kot tudi usodo srednjeevropskih Judov v širšem pogledu. Osrednji lik romana je namreč pisateljičin oče, sin judovskega zastopnika za vina in žgane pijače ter katoliške sudetske Nemke, ki je izstopila iz Cerkve. Že njegov prihod na ta svet je nenavaden, saj se skoraj rodi za kvartopirsko mizo. Edino veselje njegove matere je bil namreč bridž in tudi v trenutkih, ko je čutila, da se je treba 'lotiti' poroda, ni hotela zapustiti mize. Zapustiti je ni hotela tudi pozneje, ko bi bilo treba vzgajati otroka, katerega prva beseda je bila kvartopirski žargonski izraz rubber.

Življenje družine pretrese vzpon nacizma, zaradi katerega se pisateljičin oče in njegov brat znajdeta v Veliki Britaniji, kjer naj bi bila kot tisoče drugih judovskih otrok varna pred nacisti in kjer se fantič navduši nad nogometom, nad igro, v kateri več let pozneje postane avstrijski velezvezdnik. Po vojni se družina spet snide na Dunaju in vsak se loti svojega posla. Nogometni šampion, ki mu razen na igrišču povsem manjka ambicioznosti in ga zanima le uživanje v mirnem vsakdanjiku, družino preživlja z neuglednim trgovskim lokalom, specializiranim za blago, ki zanima športnike za železno zaveso. Življenje tako na videz umirjeno teče naprej in zdi se, da so na vojno in nacizem vsi pozabili, dokler se s tema temama ne začne ukvarjati mlada generacija …

„Preučevalec možganov je spet privlekel na dan svojo staro študijo o tem, da Avstrijci pomnijo in pozabljajo na čisto drugačen način kot prebivalci sosednjih držav, kar je dokazoval tako, da je testiral pomnjenje številk in obrazov pri tisoč osebah v Avstriji, Švici in Liechtensteinu.“ Ta zapis pove veliko o nenavadnem odnosu Avstrijcev do lastne zgodovine. Gre za sprenevedanje glede zgodovinskih dejstev, kadar le-ta govorijo zoper krepost naroda, in gre za sprenevedanje, proti kateremu napove nogometašev sin in doktor zgodovine boj. Vsi v družini se spet začno ukvarjati s tem, koliko je v njih judovske krvi. Zgodovinar Avstrijo pretrese z zgodovinsko študijo, v kateri razkrije, da je občudovani športni funkcionar in pospeševalec čudeženega avstrijskega sistema vzgajanja odličnih smučarjev v resnici nekdanji nacist. Najprej nihče noče verjeti, pozneje nastopi velika javna zadrega, kmalu spet vsi vse pozabijo.

Tudi pri Menassejevih bi najraje hitro pozabili, a to več ni mogoče. Mlada generacija začne vztrajno iskati korenine in kar naenkrat, ko začenja nastopati še danes nekončano obdobje strastnega opravičevanja za vse politične grehe iz preteklosti in ko v času 'krpastih' identitet postmodernega urbanega človeka vsak želi najti neki identifikacijski moment, želijo vsi biti Judje. Nogometaš o svojem judovstvu niti ni želel razmišljati, njegovim staršem se je zdela zveza z judovstvom prava nadloga, mladi pa kar naenkrat želijo biti Judje. Pa ne morejo. Ker kvartopirska babica ni bila Judinja in je tako po zgodovinarejevem mnenju 'vse uničila', saj se judovstvo prenaša po ženski liniji. Vse to privede tako daleč, da začne družina strastno brskati po starih arhivih, da bi vendar našla oprijemljiv dokaz za to, da se sme šteti za judovsko, zgodovinar pa se celo pridruži terapevtski skupnosti Mešanci 2000, v kateri se znajdejo tisti, ki jim je vstop v judovsko skupnost preprečen, sami pa se vendar čutijo Jude.

Knjiga tako govori o nenavadnem 'posmehu zgodovine', ko je človek vedno tisto, kar noče biti. Zadeva je v resnici tragi-komična in to tragi-komičnost zna v svoje besedilo izvrstno prenesti tudi Eva Menasse, ki družinsko kroniko začini z bogatim jezikom in z ravno pravšnjim ritmom vnašanja zabavnih anekdot, da bralca nenehno 'držijo pri stvari' in v njem ohranjajo radovednost. Sporočilo je nedvoumno – zgodovina je tisto, kar nas definira, kar nam osmišlja življenje, četudi živimo v sedanjosti. Zgodovina nam pomaga pri spoprijemanju z realnostjo, ker lahko v njen vedno najdemo recept za premagovanje težav ali za 'tolažilni koktajl'. Ali kot pravi avtorica: „Vse do danes imam najraje najstarejše zgodbe. Najbolj sproščene so in največ obetajo, ker njihovo resnično jedro leži tako daleč v preteklosti in je zato dovoljeno skoraj vse.“

Polona Balantič