/.../ ter romani za odrasle Balzacov popek, Druga preteklost in Konec zgodbe. Že v njegovih zgodnjih delih, ki so nastala v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja, lahko zasledimo primesi družbene satire, roman Pes je lajal vso noč pa je v celoti zastavljen kot satira na odtujeno družbo, v kateri je edini način komunikacije med ljudmi mogoč prek objav na družbenih omrežjih, tihih zamer in nesporazumov, s katerimi si protagonisti še dodatno otežijo že tako zapletene odnose.

Zgodba romana Pes je lajal vso noč se začne zelo nedolžno – z večurnim lajanjem, ki ga sosedje v bloku doživljajo kot motnjo, in ne kot opozorilo, da bi bilo s psom ali z njegovim lastnikom lahko kaj hudo narobe. Že v prvi zgodbi spoznamo vse bodoče protagoniste romana, ki pa v nadaljevanju dobijo vsak svojo zgodbo in ob branju vsake izmed njih se nam odstrne en vidik medsosedske problematike, ki ponudi uvid tudi v življenje prejšnjih generacij v tej zgradbi. Odstiranje fabulativnih plasti, ki so na eni strani zasidrane v psihoanalizi njenih prebivalcev, na drugi pa v hermenevtičnih in geopolitičnih dimenzijah prostora, v katerem živijo, pa se ne konča pri stanovalcih, temveč pri stavbi sami in pri psu, ki ponudita vsak svoj vidik pogleda na kompleksnost vsakdanjega življenja v stanovanjskem bloku.

Celotno zgodbo, ki jo je navdihnil film Gaje Möderndorfer z naslovom Stanovanje 2A, bi pisatelj prav gotovo lažje prikazal v filmski obliki kot kolaž trinajstih kratkih videozgodb junakov, ki se znajdejo ob istem času na istem mestu, vendar se je odločil za precej težjo pisateljsko pot, ki pa jo je (kot že mnogokrat do zdaj) mojstrsko izpeljal. Čeprav se nekateri deli zgodb vsebinsko ponavljajo, so z Möderndorferjevimi inovativnimi dramaturškimi in stilističnimi prijemi vznemirljivi in zaokroženi znotraj celote. Avtor pri tem deluje kot arhitekt, ki mu sama ideja stavbe narekuje prostore, stanovalce in zgodbe. Tako študent, ki v stanovanju neguje nasad konoplje, kot poštar, ki se zgraža nad priseljenci, in Magda, ki služi kot opora duševno zaostalemu sinu, skupaj z mladim policistom in dekletom iz zavetišča za zaščito živali sestavljajo eksplozivno mešanico trkov in razmerij, ki se po različnih usodnih variacijah priložnostno sestavljajo in razstavljajo. Ni čudno, da študent, ki na pametni telefon posname ganljivo slovo psa od lastnika, že na začetku romana izjavi: "A ni to butasto … Društvo za zaščito živali imamo … Nimamo pa društva za zaščito ljudi …" Po drugi strani pa mlado zagovornico živali dogodek tako pretrese, da se zateče v objem policista – po njegovem priznanju, da ima ženo in dva otroka, pa zgolj olajšano izreče: "Vsaj to …" v smislu, da svet vendarle še premore vsaj malo iskrenosti in resnice.

Zdi se, da imajo vsi stanovalci nekaj skupnega – poleg tega, da jih je večina naivno nasedla na goljufijo sina lokalnega mafijca, ki je pod pretvezo plačevanja nižjih stroškov nase prepisal njihova stanovanja ter jih porinil v podnajemniško razmerje, se soočajo z infantilnostjo lastnih razmerij in nezmožnostjo vzpostavitve zrelega odnosa. Magda svojemu 40-letnemu umsko zaostalemu sinu vsak večer po ojdipsko odreka svojo dojko, njena soseda z blazino duši bolehnega partnerja v upanju, da bo umrl, poštar Polde pa se kljub sovraštvu do priseljencev iz južnih republik zaplete z Makedonko, ki jo vsak dan psihično in fizično zlorablja, ter sanjari o smrti psa:

"Pa naj crkne! Če ne bo crknil, ga bom ubil. Vse bom ubil. Profesorja, kelnarco, ki mi ne da za pit, čeprav ve, da vedno prvega plačam, ubil bom vse, ki se pišejo kot eni usrani zafukani prišleki, vem, kje so, sem jim pošto raznašal, imam sezname, vse bom zaklal in postavil zid in žico in vojake na zid in loke in puščice in spet bom osvobodil deželo, spet, jaz križar, jaz poštar križar, čista rasa, človek naše krvi, dober človek, zaveden človek …"

Ne preseneča, da bralec še najbolj vzljubi prav bevskajočega psa in njegovega nemega lastnika, saj s svojimi gestami brez odvečnih besed ponazarjata še najbolj optimalen in nesebičen ljubezenski odnos. Poleg intrigantne zgodbe, katere idejno vodilo je Grumova drama Dogodek v mestu Gogi, je treba pohvaliti tudi slengovsko raznolikost, ki jo Möderndorfer razvija skupaj s psihološko analizo junakov. Vsak protagonist namreč podaja svojo zgodbo na specifičen način z jezikom, ki ga sam razvije – čim bolj dramatične dogodke izpoveduje, tem krajši so stavki, več je medmetov, kletvic in fraz. Zgodbe se kljub jezikovni in stilistični raznovrstnosti med seboj podpirajo in gradijo stabilno literarno zgradbo. K njeni barvitosti in “živosti” prispevajo duhoviti dialogi med protagonisti, ki v svojih stanovanjih čuvajo skrivnosti, ki so na nezavedni ravni prepletene z intrigami preostalih stanovalcev. Stanovanjski blok tako postane živ organizem, ki skupaj s svojimi prebivalci diha, se razvija, oboleva in umira, hkrati pa predstavlja metaforo naše družbe, ki se zaradi nepovezanosti, nesolidarnosti, infantilnosti in duševne zavrtosti posameznikov nahaja v moralnem in političnem razsulu. Lahko bi rekli, da nam Möderndorfer v romanu Pes je lajal vso noč pretanjeno sporoča, da je zdaj bolj kot kdajkoli v zgodovini čas za kolektivni duh vzajemne gradnje in podpore, saj bomo v nasprotnem primeru le nemočno lajali vsak posebej …

Iz oddaje S knjižnega trga.