Zdaj založba ZRC SAZU skrbi še za popolnitev avtorjevega opusa; po prvih dveh zvezkih, ki sta vsebovali krajšo prozo do leta 1935, nam v tretjem zvezku ponuja zbirko kratkih zgodb in novel, ki jih je Bartol v revijalnem tisku objavljal od leta 1935 do konca druge svetovne vojne, ko se je začasno preselil v Trst, da bi se v petdesetih letih vrnil v domovino, kjer pa mu v tamkajšnjem sistemu ni bilo usojeno objavljati.

Zakaj je bil Bartol z režimom »nezdružljiv« avtor? Na to je morda vplival njegov življenjski slog pred vojno, saj je bil izpričani hedonist in svetovljan, številne zgodbe naj bi temeljile na osebnih izkušnjah iz časa študija v Parizu in življenja v Beogradu. Potemtakem ne čudi, da so njegovi izrazito individualistični junaki (npr. v zgodbi s pomenljivim naslovom Nevarna idila) podeželje dojemali kot ljubezenski pekel (»krvavo bojišče«), mesto pa kot blaženost oziroma »pozabo v vrvenju.«

Sistemsko nezdružljivost in izvrženost iz tedanje literarne sfere z ustvarjalnega vidika izvrstno ilustrirajo zgodbe iz pričujoče zbirke, kjer prevladujejo veleposestniki, bogate dedinje in graščakinje, oportunistični ljubimci s koristoljubno agendo, ljudje, ki ne priznavajo socialnih norm, meščanski in celo aristokratski eros, skratka spletke in intrige med visokim ljubljanskim slojem ter ljudmi, ki v provinco prihajajo iz Beograda in drugih evropskih metropol. Če se že pojavi lik s socialnega roba in z levičarskimi nazori (npr. jeznoriti in kritični mladenič iz novele Na oddihu), ga elegantni Krassowitz, Bartolov najbolj znameniti lik, donjuanska različica Dr. Mabuseja, diabolični manipulator in »nadčloveški« uničevalec zvez, najprej osmeši, potem izigra in nazadnje spravi ob razum!

SAZU-jeva serija Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je dragocena tudi zato, ker ponuja kolekcijo urejenih kritiških odzivov na posamična dela. Skoraj identična zbirka zgodb je bila v knjižni obliki (v zbirki Aleph) prvič izdana leta 1988 pod naslovom Med idilo in grozo, ko jo je poleg uveljavljenih imen (Poniž, Kermauner …) kritiško pokomentirala tedaj vzhajajoča generacija literarnih kritikov (Virk, Crnkovič, Zupančič …) Ti odzivi so zdaj zbrani v zajetnem komentatorskem delu tretjega zvezka, ZRC SAZU pa že napoveduje naslednja dva; četrti naj bi vseboval kratko prozo po drugi svetovni vojni (t. i. Tržaške humoreske), peti, verjetno najzahtevnejši, pa Alamuta (1938) in neskončno mednarodno recepcijo, ki jo je znameniti roman doživljal od prevodov v vse največje svetovne jezike.

Simon Popek