R. K. Narayan (1906 – 2001) je eden od največjih klasikov indijske književnosti, pisane v angleščini. V svojem proznem opusu, ki šteje 36 romanov in več kratkih zgodb, je (podobno kot je Gabriel Garcia Marquez ustvaril Macondo) "zgradil" fiktivno južnoindijsko mesto Malgudi, v katerem se prepletajo najrazličnejše zgodbe in usode "malih ljudi". Zaradi njegovega daru za slikanje preprostih ljudi so ga kritiki pogosto primerjali s Čehovom, po drugi strani pa je bil prav zaradi tega realizma, še posebej v domovini, tarča ostrih kritik, češ da táko prostodušno in pusto pisanje nalašč ignorira številne težave indijske družbe. Narayan se je branil, da "malgudijske zgodbe" izvirajo iz predpostavke, da se prava Indija »dogaja« mimo banalnosti dnevne politike. Lepota njegovega skoraj asketskega, po dikciji nezahtevnega sloga je v nizanju podrobnosti in v tankočutni ironiji, ki razkriva prepad med stvarmi, kakršne se kažejo navzven, in njihovo resnico.

V zaspani, a slikoviti Malgudi je torej postavljen tudi roman Vodnik (1958), Narayanovo najbolj znano delo, ki mu je prineslo tudi najvišje indijsko priznanje za literarne dosežke. Vodnik iz naslova je Radžu, nekdanji zaporniški ptič, ki nič hudega sluteč sede na kamen v bližini templja in šteje zvede. Ko se mu približa skrušen možak, ki išče nekoga, da bi mu zaupal svoje tegobe, se Radžu niti ne zaveda, da se je začela njegova "kariera" duhovnega vodje; nekaj dvomljivih orakeljskih modrosti kasneje ("Kaj ti more krokodil, če imaš jasne misli in čisto vest?") in že mu vaščani pripisujejo zasluge za vsako dobro stvar, ki se zgodi v Malgudiju.

Pa ni bilo vedno tako: Radžu ima za seboj celo življenje sebičnosti in manjših goljufij. Kot sin lastnika trgovine je podedoval prodajalno na železniški postaji, kjer ob strani služi še kot “iznajdljiv” turistični vodič: na prvi pogled oceni, kaj kakega turista zanima, in mu to tudi pokaže; pri tem si seveda mirno izmisli zgodovino kakega kipa ali lokalne znamenitosti. Posel cveti, vse dokler mu nekega dne poti ne prekrižata “Marco Polo” (Radžu ga tako krsti zaradi popotniške oprave) in njegova žena Rosie. Medtem ko hladni antropolog preučuje stenske slikarije v bližnji jami, se v dekle, ki se dolgočasi v svojem čustveno otopelem zakonu, Radžu nesmrtno zaljubi. Mož, ki izve za njuno zvezo, Rosie zapusti, in tako se začne zapleteno razmerje, še dodatno obremenjeno z Radžujevo ljubosumnostjo.

Popolnoma prevzet od svoje nove ljubezni Radžu izgubi trgovino, zapade v dolgove in se spre s svojo družino; iz težav se z Rosie izkopljeta šele, ko vse stavita na njene sanje o poklicu plesalke. Rosie kar naenkrat postane slovita Nalini, Radžu pa njen menedžer, varnostnik in ljubosumni pes čuvaj v enem, ki veselo razmeteva njuno novo premoženje. Najprej ne opazi, kasneje pa ga ne briga več, da se Rosie pod pritiskom vseh obvez in nastopov počuti preveč utesnjeno. Življenje na veliki nogi se konča, ko ga Rosiejin (bivši) mož Marco zaloti pri goljufiji in doseže, da ga strpajo v zapor.

Po dveh letih se Radžu znajde na prostosti in na pragu novega poglavja v svojem življenju: ljudje ga "po pomoti" razglasijo za svetnika. Novi "svami" sklene pluti s tokom, saj mu zastonj hrana in splošno oboževanje godita – vse dokler se ne izkaže, da vas računa nanj, da bo s postom končal trdovratno sušo. Ker pri sebi ve, da ni dovolj moža za kaj takega, se poskuša poslanstvu na vsak način izogniti: na skrivaj išče hrano, načrtuje pobeg in celo, k vse ostalo odpove, svojemu največjemu častilcu zaupa svojo ne ravno svetniško življenjsko zgodbo. A zdi se, kot da ni odprl ust – ljudje mu bodisi ne verjamejo ali pa razumejo, da ni več isti mož, ki je bil nekoč. Po hinduistični filozofiji namreč spoznanje resnice pride po obdobju iluzije (maya) in tako tudi Radžu naposled prostovoljno prevzame nase breme, ki mu je bilo naloženo: "Prvič v svojem življenju je iskreno napel vse svoje moči. Prvič v življenju je zadrgetal zaradi popolne obveze, onkraj denarja in ljubezni. Prvič v življenju je počel nekaj, od česar ni imel osebne koristi."

Sklep romana je dvoumen: je deževalo ali ne? Je Radžu umrl ali preživel? Treba se je zanesti na hinduistično verovanje, da razumevanje nastopi šele po izteku poželenja in da v trenutku, ko se zdi vse izgubljeno, človeka čaka prehod v novo raven bivanja. Izkaže se, da se svetnik ne rodi niti se zanj človek ne izuči, pač pa preprosto je – kot dež.

Ana Jurc