Vse se spremeni tisti dan, ko se Keith spomni nove igre in izreče pet naključnih, a usodnih besed: "Moja mama je nemška vohunka." In Stephen takrat niti za trenutek ne podvomi, da to ne bi bilo res.

"Ostanek najinih življenj je bil določen v enem samem bežnem hipu ..." se kasneje spominja ostareli Stephen Wheatley, ki po skoraj petdesetih letih spet obišče slepo ulico, kjer sta se s Keithom igrala vohune. Stephen se na "pot spominov" v London poda, ker je na sledi "nespodobnemu vonju" ligustra, ki ga vedno vrne v preteklost. Tudi takrat, v času usodnih dogodivščin, je bil junij in cvetel je liguster.

Stephen je bil Keithov edini prijatelj, saj ga drugi otroci z ulice niso sprejeli. Keith je, tako kot njegov oče, preveč vzvišen, njihova hiša je preveč imenitna, njihov vrt prelep in celo kokoši imajo razkošen kokošnjak. V sosednji ulici živi tudi sestra Keithove mame, teta Dee z malo Milly, njen mož, stric Peter pa je pilot angleškega kraljevega letalstva, ki opravlja "pomembne naloge" visoko nad nacistično Nemčijo.

Stephen in Keith – njune starosti nikoli ne izvemo, a verjetno sta stara enajst, dvanajst let – torej na podlagi Keithove trditve začneta vohuniti za njegovo materjo, ki je vedno "spokojno nasmejana". Opazujeta jo in si skrbno zapisujeta si, kam in kdaj gre od doma, kaj počne doma, s kom govori po telefonu ... V grmovju na vrtu opuščene hiše si uredita opazovalnico, da lahko neopaženo s pogledom sledita "vohunki". Kmalu najdeta "zares trden dokaz", da si Keith ni ničesar izmislil – mamin žepni koledar. V njem zagledata majhno črko x, "na roko napisano znamenje, ki je manjše od drugih zapisov in popolnoma neopazno ždi v ozkem presledku med datumom in lunino meno: majcen x". In iksov je še več, pojavljajo se na približno štiri tedne, manj pa je klicajev. Klicaj se je tisto leto zgodil le trikrat, eden izmed njih pa sovpada z obletnico poroke. Te oznake dečka razumeta kot datume skrivnih srečanj, na katerih mama neznancu poroča o svojem vohunjenju. Stephena in Keitha, ki je nesporni vodja njune naloge, igra še bolj povleče vase. Ko ugotovita, da mama pravzaprav ne hodi vedno v trgovine, ampak se odpravi proti opuščenemu tunelu, raziskovanje za otroka postaja vse bolj strašljivo. Kakšne je namen škatle, ki sta jo našla v tunelu in v katero je "vohunka" položila nogavice?

Stvari se zapletejo, ko Keithova mama ugotovi, da ji sledita. Pretresena prosi Stephena, naj končata igro. Keithu ne reče nič, saj je preveč podoben svojemu strogemu in nedostopnemu očetu. A Stephen jo razočara in tudi o Keithu ne reče ničesar. Igra se nadaljuje, vse do dne, ko v podzemnem skrivališču v Skednjih slišita kašljanje starega potepuha, ki pa bi lahko bil tudi sestreljen nemški pilot. Zakaj je mama hodila k njemu? Je v resnici res nemški pilot? Je on na skrivaj hodil v hišo tete Dee? Za Stephena igra, ki pa ji ni ostalo nič več otroškega, traja še naprej, saj ga Keithova mama prosi, naj v podzemno skrivališče odnese zdravila in hrano. In takrat Stephen izve, kdo je moški, ki si ne upa iz skrivališča, zakaj sta teta Dee in Keithova mama skregani, zakaj je Keithov oče slabe volje in žene ne pusti več iz hiše? Stephen zdaj pozna vse odgovore.

Nekaj strani pred koncem romana pa bralec izve še nekaj, kar mu ne da miru že od prvih strani. Stephenov oče včasih uporablja besedo kudel-mudel, ki je Stephen ni slišal nikjer drugje. In ko mu sin pove, da se je v ulico priselil Juice, mu oče le mirno odvrne, da o tem res ni treba več poizvedovati. Med vojno je v njihovi mali ulici res živel nemški vohun, a bil je le deček nizke postave s štrlečimi ušesi, ki je šele začenjal razumevati grozote vojne. In razumel je tudi grozne posledice igre, ki se je začela, ko je Keith izgovoril usodnih pet besed. "Kaj vse smo delali eden drugemu v tistih letih blaznosti! Kaj smo delali sami sebi!"

Roman Vohuni (Spies) je izšel leta 2002, angleški pisatelj in dramatik pa je zanj dobil knjižno nagrado Whitbread.

Tina Tarter