Will Freeman je star 36 let, a se obnaša kot 18-letnik. Bere prave revije, hodi v prave klube in ve, kakšne superge mora nositi. Odkrije "odličen način za spoznavanje žensk" in sklepanje neobveznih (predvsem seksualnih) razmerij - skupino samskih staršev, polno prostih (in hvaležnih) mater, ki vse čakajo na "gospoda Prijaznega". In prek te skupine Will spozna najstarejšega dvanajstletnika na svetu - Marcusa. Marcus je "malce čuden": posluša Joni Mitchell in Mozarta, pazi na svojo mamo in še nikoli ni imel superg. Morda Will lahko Marcusa nauči biti otrok, Marcus pa Willu pomaga odrasti in oba se lahko začneta obnašati letom primerno ...

Tretji roman britanskega pisatelja Nicka Hornbyja, izšel je leta 1998, je požel navdušenje predvsem zaradi točnega opisa misli in občutij dvanajstletnega Marcusa (tu so Hornbyju gotovo prišle prav učiteljske izkušnje), ki se počuti osamljenega in kot da "ne spada nikamor", njegova mama je depresivna, pa še v šoli ga ustrahujejo. Je pa tudi ganljiva zgodba o Willu Freemanu, čustveno nerazvitem odraslem moškem, ki počasi najde smisel svojega življenja, čeprav še nikoli ni imel službe in živi od donosnih tantiem skladbe o Božičku, ki jo je napisal njegov oče.

Vse o fantu je odmik od prejšnjih Hornbyjevih del, kot sta Fever Pitch in Zvestoba do groba, saj se pisec v njem neposredno ukvarja z odnosom odraslega moškega in otroka ter odnosa tega moškega do žensk (tudi "zastrašujočih" mamic). Če je Fever Pitch torej knjiga o nogometu in "Zvestoba" o glasbi, je Vse o fantu zares knjiga o fantu - natančneje dveh.

Navdih za naslov romana je Hornby dobil pri pesmi skupine Nirvana About a Girl, tako kot v njegovih drugih knjigah (in življenju) ima spet pomembno vlogo glasba - izvirne melodije in pesmi za film, ki sta ga leta 2002 po knjižni predlogi posnela Chris in Paul Weitz, je spisal britanski glasbenik Badly Drawn Boy.

A. K.