Podnaslov dela število avtorjev postavlja na laž, saj je poezijo v resnici prispevalo šest avtorjev; James McAuley in Harold Steward sta pisala pod enim psevdonimom - Ern Malley. Prav okrog njega se je spletla najbolj zanimiva zgodba, ki že sama veliko pove o značaju Avstralcev, ki ga sicer tančico za tančico odstirajo izbrane pesmi. Sredi 40. let 20. stoletja sta namreč konservativna pesnika sklenila napisati nekaj nesmiselnih pesmi, ki sta jih nato pot pretvezo, da sta sestra umrlega Erna Malleyja, poslala uredniku revije avantgardne književnosti.

Urednik je pesmi objavil, nato pa je bil proti njemu sprožen sodni postopek zaradi objave nespodobnega materiala. S tem je bil namen pesnikov, da razkrijeta njegov slab okus, dosežen, afera pa je postala ena bolj znanih v literarnem svetu 20. stoletja. Pesmi, ki naj bi bile le parodija, pa so postale nacionalna ikona, o ozadju afere pišejo urejevalci zbirke. Zanjo so ob avtorjih odgovorni Teja Pribac, ki je pesmi izbrala in prevedla ob pomoči Berta Pribca, sicer tudi enega od predstavljenih avtorjev, in urejevalec Peter Kovačič Peršin.

Kot v uvodniku piše David Brooks, drugi od sodelujočih avtorjev, je bilo merilo uvrščanja pesnikov dejstvo, kdo bo septembra 2005 dovolj blizu Kopra in Ljubljane, da se bo lahko udeležil načrtovanih literarnih srečanj. A geografski vidik presojanja ni bil edini, saj vsi izbrani avtorji sodijo v vrh sodobne avstralske poezije, ki ga v zadnjih letih najbolj aktivno krojijo avstralski staroselci in ženske. Tako Brooks in Pribac kot Geoff Page in Barry Hill pa ob izmišljenem Ernu Malleyju dajejo bralcem zelo nazoren vpogled v sodobno avstralsko pesništvo.

To se od evropskega razlikuje po tem, da je izrazito pripovedno, svoje misli avtorji izražajo z dejanskimi dogodki in stvarmi. Dober primer trditve je že prva Pageeva pesem Revizionist, v kateri se ukvarja s perečo avstralsko temo - odnosom do staroselcev in ravnanju priseljencev z njimi. Presoja ga pripovedovalec - forenzik, ki s forenzičnega stališča v arhivih ne najde ničesar ali vsaj ničesar, kar bi vzbujalo njegovo pozornost. O mesojedcih razmišlja ob zrezku, ki ga zelo grafično opiše s prilogami vred, svojo "slabo vest" miri z idejo, da bi bil tudi on lahko kosilo morskemu psu, levu ali krokodilu, če ne bi bil previden, a še vseeno razmišlja, da bo tako prehranjevanje mogoče nekoč le preteklost, "kot je prodaja sužnjev ali kuhanje bratrancev".

Barry Hill se je v izbranih pesmih ukvarjal predvsem z vojno v Iraku, ki se kljub veliki oddaljenosti tudi Avstralcev tiče zaradi podpiranja Busha in Blaira. Hill politiki svoje domovine ostro nasprotuje, pri tem pa nagovarja tudi avstralskega premierja in si želi, da "bi vas krater pogoltnil".

V nasprotju z njim je Brooks veliko bolj usmerjen v človekovo notranjost, odnose med moškimi in ženskami ali le znanci. Presunljiva je pesem Jezik, v kateri piše o tem, kako blizu sta si lahko dva človeka. "Pogovarjava se celo noč, / odmikava plasti. / Pozneje se zdi, / da še kože ni med nama. / Zjutraj te gledam, / ko zopet vse nadevaš nase: /.../ Stopiš na ulico, / ulica te ujame, / a ulica pozna le del." V Balkanu se zdi, da opisuje številne mlade, prepričane o svoji nesmrtnosti, a ko zapiše, da opisana vedno dobi, kar želi, želi pa avtorja, pesem postane veliko bolj osebna.

Binkošti rišejo, kakšen vpliv ima lahko na bralca ali poslušalca poezija. "Kdo bi sanjal o taki lepoti / ali o takšnem brstečem življenju, / skritem v goščavi rtiča, / ali pomislil, da se na tisti obali / človek lahko pogovarja z Bogom?" je presenečen avtor, ki z drugimi gosti v krčmi prisluhne delu možakarja, ki ga prej niso prav dobro poznali. Krčmo prevzameta skrivnostnost in mir, zaradi česar se po njenem zaprtju gostje prav hitro sprehodijo do doma objeti svoje speče otroke in z novimi očmi pogledati stare stvari, kot pravi Brooks. Sicer si ne dela utvar, da že jutri ne bo vse po starem, a dokler urok poezije traja, želi uživati v "nenadni, nepričakovani svetlobi".

Bert Pribac v Zajemalki časa zastopa večinsko prebivalstvo Avstralije - priseljence. V deželi Down Under je živel dobrih 40 let, nato pa se je vrnil v rodno Slovenijo. V pesmih Na koncu sveta in Prihod v Broadmeadows tako piše o razpetosti med dvema domovinama - najprej o tem, kako težko je priti v novo deželo in začeti znova, premišljuje o tem, ali ga bo nova domovina kdaj sprejela, medtem ko v Lastovkah pogreša novo domovino.

Pesmi Erna Malleyja pa velja vzeti z veliko mero rezerve in humorja ter predvsem čudenja, kakšna dela vse najdejo pot do literarnih revij. "Zajčja noga, ki sem jo nosil v levem žepu, / je razvila hemoragijo na tkanini / šop ključev, ki jih nosim z njo, / rožlja kot usoda v mojem omfagnem ušesu / ko sem se rešil trdega bazalta, / introvertiranega obeliska noči, / sem se oprijel tega Traumdeutunga, ki mi je postal meč, / s katerim si krčim stezo do svoje ljubice," je prva kitica Sibilske pesmi, enega od del, ob katerih je razbijanje glave z razmišljanjem, kaj je avtor želel povedati, (verjetno) odveč.