Zgodba, postavljena na Manhattan (Upper East Side, če smo natančni) in v zadnja leta 2. svetovne vojne, je pripoved o mladem, samotarskem pisatelju brez prebite pare, ki ga v svoj sijajni vrtinec bleščečih zabav, "visoke" družbe in brezskrbnega koketiranja povleče očarljiva, samosvoja soseda Holly Golightly. "Nikoli ni bila brez temnih očal in zmerom je bila brezhibno napravljena; preprostost njenih oblek je izražala njen nezmotljiv dober okus, modre in sive barve brez vsakršne bleščeče navlake so ji dajale prav značilen sijaj. Človek bi jo lahko imel za fotografski model, nemara tudi za mlado igralko, če ne bi sklepal po njenem urniku, da ne za eno ne za drugo ni imela časa."
No, izkaže se, da res ni ne igralka ne manekenka, ampak, če ne ravno dekle na klic, vsekakor ženska, ki si je za poklic izbrala lov na bogatega in vplivnega moža. Tako odločno, čeprav morda malce naivno vzpenjanje seveda ne more ostati nekaznovano: še preden dobro ugotovi, kaj se dogaja, se Holly zaplete v mafijske posle in se znajde na napačni strani zakona.

Kratki roman ima več plasti: tik pod bleščečo fasado življenja na veliki nogi prežijo zapuščenost, osamljenost, beg pred lastno preteklostjo in Hollyjina trdna odločenost, da je ne bo nikoli (več) nihče priklenil nase, kar seveda pomeni, da ljudi odriva od sebe. "Nikoli ne navežite svojega srca na kaj divjega, neukročenega, g. Bell," razlaga Holly, ko se izkaže, da je pred leti v Teksasu nekega dne meni nič, tebi nič pustila moža in otroke ter se odpravila na lov za svojimi sanjami. "To je bila doktorjeva napaka. Zmerom je privlekel domov kakšno divjo stvarco. Kragulja z ranjeno perutjo. Nekoč odraslo divjo mačko z zlomljeno nogo. Ampak človek ne sme navezati svojega srca na divjo stvar: bolj ko to delaš, krepkejše postajajo. Dokler niso zadosti krepke, da pobegnejo v gozd. Ali odletijo v kako drevo. Potem v še višje drevo, pa v nebo.Tako se bo končalo tudi za vas, g. Bell, če boste svoje srce navezali na divjo stvar. Na koncu boste gledali le še v nebo."

Preprosta, linearna pripoved zgodbe je za Capoteja "podlaga", na kateri pili svoj značilen minimalistični, skoraj naturalistični pripovedni slog; Zajtrk pri Tiffanyju zato mnogi literarni kritiki štejejo za "prehodno stopnico" med pisateljevimi zgodnjimi, bolj zamotanimi deli in brezkompromisnim realizmom njegove naslednje velike mojstrovine, Hladnokrvno.

Kratki roman med drugim raziskuje tudi naravo aseksualnih prijateljstev in nakaže, da so, ker v njih ni poželenja in odvisnosti, pogosto bolj zanesljiva in trajnejša od ljubezenskih zvez. Capote ljubezen in slo postavi na nasprotna bregova ter podčrta razkol med Hollyjinimi zvezami z raznimi moškimi, ki jo prej ali slej vsi pustijo na cedilu, in prijateljstvom z (implicitno homoseksualnim) prvoosebnim pripovedovalcem, ki ji sicer s svojimi zvezami in denarjem ne more pomagati (ker nima ne enega ne drugega), a ji zato edini stoji ob strani, ko se znajde v ječi in celo na begu pred zakonom. Ta močna vez med gejem in žensko pod vprašaj postavlja ozko začrtane meje sprejemljivega v očeh družbe, ki je v petdesetih (in verjetno v veliki meri še danes) “pravo” zvezo videla le v klasičnem heteroseksualnem paru.

Leta 1961 je Blake Edwards po romanu posnel film, ki je imel z izvirnikom samo zelo površno zvezo. Hollywood, ki se je ustrašil Capotejevih subtilnih podtonov, je iz Zajtrka pri Tiffanyju naredil romantično komedijo z osladno vodenim srečnim koncem; gejevski pisatelj iz zgornjega nadstropja je postal možati, a čustveni princ na belem konju, ki Holly “reši” pred samo seboj in z njo najbrž “živi srečno do konca svojih dni”.

Ne bi bilo presenetljivo, če bi se na film in njegov popravljeni konec usul plaz zaničevanja: ne samo, da so “spackali” zgodbo, filmu se lahko zahvalimo tudi za jeznoritega gospoda Yunioshija, enega najbolj karikiranih in rasistično tipiziranih likov Azijcev, kar se jih je kdaj pojavilo na velikem platnu. Zakaj torej revizionistična hollywoodska različica Zajtrka še vedno velja za moderno filmsko klasiko? Odgovor se skriva v dveh elegantnih besedicah: Audrey Hepburn.

Zanimivo je, da si je Capote v vlogi Holly predstavljal svojo prijateljico Marilyn Monroe, pa se je studio raje odločil za krhkejšo, nežnejšo Audrey Hepburn. Igralka je Holly vdahnila idealno okombinacijo lepote, miline in ranljivosti, ki je iz njenega lika naredila filmski prototip. Če že scenarij tega ni zmogel, je Hepburnova "dojela" pravo Holly, lepotico, ki z zabavami, čudovitimi oblekami in eleganco skuša utišati osamljeno in zgubljeno deklico v sebi. Podoba drobne Audrey z ustnikom za cigareto, ogromnimi sončnimi očali in seveda malo črno oblekico še danes pooseblja svetlo plat Amerike šestdesetih let.

Kljub kultnemu statusu filma Zajtrk pri Tiffanyju (za razliko od denimo Psiha, ki ga je treba pustiti na miru, kot je Gus Van Sant ugotovil na lastni koži) nova filmska različica ne bi škodila. Capotejev roman je bil ob izidu korak pred svojim časom in Holywood ga takrat ni dohajal. Morda je napočil čas, da poskusijo znova – tokrat brez prisiljeno saharinastega konca.

Ana Jurc