Študirala je sociologijo kulture, teorijo družbenega spola, deluje pedagoško in raziskovalno zlasti na področju kulture rojstev. A rojstvo njenega Amonita je trajalo malo dlje kot po navadi, kar je zbirko zaznamovalo v dobrem, v zvezi s kompozicijo pa tudi v slabšem pomenu; obsega dobrih šestdeset pesmi.

Beseda "amonit" označuje okamenele ostanke živali, ki jih najdemo v zemeljskih slojih in s pomočjo katerih zvemo kaj več tudi o življenjskem prostoru v davnih časih. Simbolno zastavljen naslov neke besedilne celote pa nakazuje tudi meje, na katerih se stikata univerzalnost vsebiti in edinstvenost slehernega obstoja – ne le v časovnem ali brezčasnem, temveč tudi v vrednostnem pomenu. Človeški ego neizogibno kopni in se – po zaslugi lastnih dejanj – preslikava v (vse bolj ogroženo) pokrajino zunanjih in notranjih podob sveta. Takšna naperjenost je v zbirki v ospredju in ji kljub nežni in prefinjeni pesniški govorici daje nekaj angažiranosti. Trpeče živali kot neme priče človekovih posegov v naravo so prve na udaru; a storilec mora postati njihov zagovornik in zaščitnik, če želi sam preživeti. "Je sploh še kdo, ki ga naša senca ne dosega?" se vpraša avtorica.

Če naj bi kaj namignila tudi kritično, potem v smislu pregovora: manj (pesmi) bi lahko bilo več (poezije). Pesniška moč posameznih zapisov v zbirki občasno zaniha. Občutek imam, da nekaj morda prvinsko, morda utilitarno zapisanih besedil (recimo ob sestavljanju celote), ki jim manjka bolj razdelana poetološka struktura, vleče kvaliteto dokončnega izbora navzdol. Zlasti če besedilo temelji le na impresiji oz. lirskem opisu, torej brez pomenskega zasuka v novo, nepričakovano smer, je moč besede razredčena (kar recimo delno velja za strukturno zastavljeni ponavljajoči se pesniški moti razdelkov v knjigi). Namreč, ni dovolj, če navadno govorico prestavimo v njeno lirsko ojačano varianto. A v veliki večini pesmi zvenijo in delujejo bolj kompleksno kot pravkar omenjene, pesnica seže globlje, da zajame nedojemljivo, celo paradoksalno matrico človekove eksistence in jo poudari tako miselno kot poetološko.

Pri najbolj učinkovitih pesmih Zalke Drglin tudi njihova prej več kot manj zapletena skladnja izdaja avtoričin čut za "eksistencialno gostost" (kar je termin Jeana Améryja) in ambivalentnost življenja – prav tako ob njegovih utrinkih kot »povzetkih« v daljšem časovnem horizontu. Pri tem ne moremo obiti pesničine najbrž samodejne nagnjenosti k evfoniji: večkrat se ji zapišejo številne sveže aliteracije. Tudi njene podobe niso spregledljive, tu pa tam odpirajo več možnosti interpretacije v kontekstu zbirke (na primer celotna pesem Jasmin ali naslovna Amonit …). Prav ta značilnost dodaja njeni poeziji potrebno dimenzijo pretočnosti in nedokončnosti skupaj s sposobnostjo vznemirjanja že v samem jezikovnem ogrodju pisave kot tudi resda mnogoličnem besednjaku.

Šele na tej ravni pesniške izpeljave prihaja do presunljivega izumljanja vseh vrst – na primer v pesmih Prevetrena, Naseljevanje doma, Krst, Obločnica, Ne v reki, ne v potoku, v uvodna Priča in drugih.

Med pomenskimi poudarki zbirke Zalke Drglin Amonit bi lahko navedli teme narave, zlasti živali, a tudi dreves in rastlinstva, takoj za tem hiše, doma in neizpolnjenih priložnosti, ki težijo k razočaranju in občutkom osamljenosti lirske protagonistke. S tem so povezani motivi krhkosti intime, neuklonljivega spomina in nezaceljenih ran, a tudi napora, povezanega s poskusi pozabe, tematika smrti ("ob njej tvoje ime") in življenja, zlasti življenja v dvoje, a pravzaprav tudi v samem oziroma v sami sebi. Občutimo simpatično priznano potrebo po zorenju lastnega "jaza", po okrepljenem zavedanju svoje – v dobrem pomenu – razpršene (predane) subjektivnosti. Vsak otrok v tej poeziji je več kot to; je prihod novega, nepokvarjenega upanja v staro paradigmo – vene ali ne?, se razvnema ali ne? Tako izstopata tudi temi podpore in svobode, ki ju drug drugemu dajemo ali odtegujemo. Za avtorico nista kakšna širokogrudna pojma – dvignjeni plapolajoči zastavi na prizemljenih drogovih – temveč migotava topla plamenčka, navzoča ali nenavzoča v subtilnih dejanjih posameznikov. Njuno migotanje lahko razumemo kot pesničin poudarek na medprostorih, namenjenih njegovi ali njeni želji po sobivanju na prostem, ki je ves ta svet.

Takšno ali drugačno odpiranje zaprtih konceptov sobivanja je pomensko najmočnejša plat navzoče zbirke. Do njega prihaja prek zelo pretanjenih, celo potuhnjenih veščin pesnice oziroma njene pesniške govorke. Ne najdemo vsebin, v katere bi drezala z močjo neomajno polaščene besede; njena struna je tankočutna, ponotranjena in poduhovljena. Amonit kot obstoj neobstoječega pa se oglaša tudi v ljudskih napevih. Nekajkrat privre na dan celo prizvok Svetlane Makarovič (vsekakor v pesmih Zazibalka ali Sofija v Mostarju), zlasti ko nas pesnica posvari pred samimi sabo, a ti pesmi nista med najbolj posrečenimi. Dokaj skrivnost je zame ostala motivacija tolikšnih razdelkov, saj se njeni pomeni pretakajo skozi zbirko v celoti.

Zbirka Zalke Drglin Amonit je skrbno pripravljena in lepo izdana: dostojanstven in obetaven knjižni vstop v literaturo po globinskem izkopavanju dolgo pritajenih najdb.

Iz oddaje S knjižnega trga.