Mlada avtorica Zarja Vršič, magistrica primerjalne književnosti in francoskega jezika, jih je napisala z zanesljivim posluhom za nepretenciozno, a polnopomensko dikcijo in nič manj pronicljivo pripovedno kompozicijo. Gre za mikavno, motivno in idejno bogato knjigo, polno presenetljivih poant, ki znajo ne le izvabljati pozornosti, ampak tudi narediti vtis. Ker je Kozjeglavka knjižna prvenka, toliko bolj prijetno preseneča vanjo vpeta kombinacija izostrenega izrekanja in izrazne askeze, ki le še okrepi slogovno pretanjenost pripovedi; predvsem preprosta in neprisiljena govorica, kakršna že na prvi pogled bode v oči, zlagoma napolnjuje knjigo z nemajhno sporočanjsko prepričljivostjo. Tako se vseskozi zdi, da se zgodbe pletejo neobotavljivo, polnokrvno in v samih suverenih zamahih; skoznje prodirajo pomenljivo domišljeni detajli in spretni preobrati, ki že skraja namigujejo, da gre tukaj zares oziroma "na nož" v pravem pomenu pripovedne besede.

Kozjeglavka ni zbirka kratkočasnic, ampak vznemirljivih in presunljivih zgodb, ki z vso resnostjo odstirajo pogled na neobičajne dogodke iz pretežno nerožnatega vsakdanjika glavnih oseb. Četudi so zgodbe pomensko ali tematsko raznorodne, vidimo, da v idejno ospredje praviloma prehaja problematika negotovega posameznika, obremenjenega z zdavnaj poroženelo intimo in vse večjo nezmožnostjo pristnega ali spontanega medosebnega komuniciranja. Priča smo nearogantnim in slogovno gibkim poskusom rekonstruiranja zagonetnih zadreg postmodernega slehernika, segajočih od ljubosumja, laganja in varanja do odtujevanja, bolehanja, staranja ter stalnega iskanja ljubezni in smisla.

A da Kozjeglavkine pripovedi ne bi delovale kot kak skrajno oguljen posnetek realnosti, torej pretirano pritlehno ali površinsko, jih je avtorica ogrnila v neprodušno, zasoplo in mrakobno ozračje, obloženo s pestro paleto grotesknih podob. Liki, med katerimi najdemo voluharja, vraga, govorečo mačko, lovca na sanje in druga osupljiva bitja, so obdarjeni z mojstrsko sposobnostjo spreminjanja poteka zgodbe; grozljivim prikaznim pa se vselej popolnoma verodostojno pridružujejo manj paranormalne osebe vseh starosti, okoli katerih se običajno odvija jedro zgodb. Zato ni nenavadno, da do izraza imenitneje prihajajo pripovedi, v katerih nastopajo z nemajhno domišljijo podkovani otroci in mladi odrasli, ki še verjamejo v govorico mogočnih nadnaravnih sil ter skoznje projiciranih slutenj.

Kozjeglavka na stežaj odpira vrata v vrtinčasto samozadosten in skrivnosten svet. V njem marsikdaj prednjačijo sanjski prividi in prenagljeni pripovedni preskoki, ki nas rade volje pustijo v napetem pričakovanju kakega usodnega ali vsaj izrednega dogodka. Že res, da ga v mnogih zgodbah ni od nikoder, tako da občasno obsedimo s kislim nasmeškom in skoraj praznih rok, vendar ni dvoma, da bo Kozjeglavka predvsem zaradi lagodne pripovednosti, subtilnega posluha za notranjo psihologizacijo in posrednih simbolnih konotacij prikupno prepihala knjižne police.

Iz oddaje S knjižnega trga