Ameriški pesnik je živel med letoma 1809 in 1849 v obdobju romantike, vendar je bil zaradi svojega boemskega načina življenja spregledan. Zakaj? Če pogledamo njegov (v številu spisanih enot sicer bolj šibek) opus, nam je lahko hitro jasno. Pesnik je namreč pisal predvsem o osamljenosti in smrti, s čimer si ni pridobil širokega bralnega zaledja.

Drugi razlog je njegov slog, ki je predvsem pri njegovih sodobnikih deloval rahlo okorno. Ironično – ravno to je imelo precejšen vpliv na pojav nove romantike in simbolizma, ki sta vzklila kmalu po njegovi smrti - kje drugje kot - v Franciji. Pesnika, kot sta Charles Baudelaire in Stephane Mallarme, se nista preveč ozirala na lepoto jezika, bila sta bolj prevzeta nad vsebino pričujoče poetike.

Nekoliko daljši (teoretični) uvod je na mestu, saj tako lahko lažje začnemo vpogled v njegovo zbirko nekaterih manj in bolj znanih del. O osamljenosti je pisal že zelo zgodaj, eden izmed vzorčnih primerov so naslednji verzi iz pesmi Sam: Od deških ur že nisem bil / kot drugi – ne z očmi odkril / kar drugi so – in ne strasti / pil v skupnem vrelcu kakor vsi. / Iz vira istega sprejeti / gorja znal nisem, ne ogreti / srca za isto slast omam / kar ljubil sem, sem ljubil sam … Verzi so tako "poejevski", da so nekateri celo trdili, da ne gre za delo Edgarja Allana Poeja. Pesnik je sam pogosto spreminjal in popravljal svoja dela, tako da je v javnosti včasih večkrat krožilo več verzij posameznih pesmi. Precejšen del različic je bil podtaknjen.

V Mestu pod morjem piše kot o kraju, kjer "zadnji počitek" najdejo grešni duhovi. Pesem je lepa in zanimiva predvsem zaradi njemu ljube tematike – smrti. To sredi pesmi predstavi: V spokojnosti je pod nebo / zalilo žalostno vodo / Stolpiči stapljajo se v mrak / kot da viseli bi skoz zrak / a s stolpa, ki ves smel stoji / smrt zre z orjaškimi očmi.

Smrt opisuje tudi v povsem realnih situacijah – recimo ob smrti bližnjih – lep primer je pesem Speča, ki jo je avtor sam izjemno cenil. Avtor že s prvima verzoma opiše nenavadno prizorišče: Sam junija opolnoči / stojim pod mescem, ki medli / … / nad grob se rožmarin drži / nad valom lilija visi / z meglico spleta si ovoj / kup razvalin, ki mre v pokoj … A Poe ne bi bil Poe, če pozneje ne bi pristavil verza, ki pretrese romantičnega ljubitelja poezije, zvestim bralcem pa privabi nasmeh: Spi ljuba mi! Oh, naj le spi / sen trajni, vanj se poglobi! / mehko naj črv leze v nji!

Motiv mrtve lepotice se najlepše lesketa v Annabel Lee, kjer najprej opiše strast ljubezni z naslovno junakinjo: Ljubezenski žar pa bil je več kot žar / med mano in Annabel Lee / tak žar, da celo krilatci nebes / zavidali so meni in nji. Zgolj iz nevoščljivosti mora njegova muza umreti, a pripovedovalčeva ljubezen je premočna, da bi kar zapustil svojo Annabel Lee, tako svojo pesnitev konča: in vso noč že odtlej kar ležim še ob njej / ki mi ljuba je – ljuba – življenje mi v tej / je rakvi, kjer morje šumi / v tem grobu, kjer morje buči.

V pregledni zbirki njegovih pesmi ne manjka niti Krokar, ki velja za najbolj znano Poejevo stvaritev. Pesnitev srečanja med razočaranim mladeničem in temnim krokarjem, ki na vsak žalostni vzklik žalovalca odgovori s »Prav nikdar« je najbolj kriva, da je krokar s tem postal sinonim za smrt in temačnost, kar je s pridom izkoristila tudi današnja (pop)kultura. In ravno tu je najlepši prikaz, da je imel Poe veliko večji vpliv na okolico in kulturo, kot bi si sam najbrž upal sploh pomisliti.

S. J.