Njegovo pisanje o raziskanih in še neodkritih poteh je spodbudilo veliko pohodnikov, ki sledijo tudi smernicam Slovenske pisateljske poti po naši deželi in onkraj začrtanih državnih meja. Prav tako priljubljene so poznejše izdaje: Moje najljubše poti, Lepi izleti vabijo, Z menoj na izlet.

Tudi najnovejša pesniška zbirka Ledina neba je tesno povezana s potovanji, zahtevnimi gorskimi vzponi in postanki po najbolj oddaljenih in najvišjih krajih našega planeta ter z odkrivanjem živega izročila besedne, likovne in glasbene umetnosti.

Za zgradbo zbirke je značilna povezava med sliko in besedo. Na vsaki levi strani je fotografski posnetek, ki ga na desni smiselno dopolnjuje pesem. Bralci, ki želijo vedeti več, si lahko pomagajo tudi z avtorjevimi Pojasnili k fotografijam, ki razlagajo okoliščine o kraju in času ter sporočilnost posnetka.

Naslov zbirke Ledina neba razlaga avtor v uvodu Popotnikovi kažipoti: "Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti."

Alpinisti se na odpravah v visokogorje preizkušajo s skrajnimi telesnimi napori in se soočajo s smrtjo. Ta izjemna, večkrat protislovna doživetja so navdihnila pesmi o vzponih v zahodnem Tibetu in Nepalu v pogorju Everesta. Stena veličastne gore se posmehuje kljubovanju neznatnega posameznika, ki jo hoče premagati. Izziva ga in samo čaka, kdaj se bo njegov korak za zmeraj ustavil. "Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?" Himalajo, po kateri se vzpenjajo cirusi, pesnik povezuje s posebnim užitkom "z zmrzlim morjem potovanja".

Kozinčeva življenjska stalnica je gibanje, za njim so zahtevna brezpotja in vzponi v Nepalu, Tibetu, Indiji, potovanja po Maroku in Tuniziji, Palestini, Turčiji in Butanu. Evropske postaje te pesniške in slikovne kronike so valovite ulice Lizbone, srhljiva kostnica v Halstattu, Nordkapp na skrajnem severu Evrope, kjer sonce poleti ne zaide, Budimpešta s spomini na obdobje sovjetskega političnega vpliva, Španija v slovesnih ritualih pred veliko nočjo. Verske bratovščine v Sevilli vzbujajo dvome o smislu obredov v čast Edinemu, ki si prilašča naša življenja in razloge za smrt. Navidezni spokorjenki tudi v ortodoksnem velikonočnem tednu mračno bliskajo oči, ki se še niso spokorile, saj si v resnici želi samo spolnih užitkov.

Znana Lorcova pesem o vitezu, ki ve, da nikdar ne bo prispel na cilj – v Cordobo –, je navdihnila pesem z enakim naslovom in občutjem: slutnjo smrti: "Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!" (Smrt me pričakuje.) Fotografija pred to pesmijo upodablja slepega berača v Cordobi.

Nenavadno povezavo med videnim in občutenim izraža pesem Moj Štrekelj, moj Dali. Štrekljev zapis stare ljudske pesmi o mladi ljubici in ekscentrični nadrealist Salvador Dali s sliko mlade ženske, ki ji iz nosu poganja veliko uho, nimata nič skupnega, nenaden vzgib nezavednega pa vendarle ustvari novo zvezo: "Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …"

Vero v smisel ustvarjanja pesniku krepi doživljanje umetnin, ki so postale arhetipski del njegove osebnosti; to sta Groharjeva slika Macesen s svojo trdoživostjo in Mahlerjeva Šesta simfonija. Ta glasba ga spremlja na samotni nočni poti, posluša jo po telefonu, ko hodi po gozdu blizu Majbornika, ob Vrbskem jezeru, kjer je nekoč ustvarjal skladatelj. "Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …"

V zbirki Ledina neba si pesnik zastavlja bivanjska vprašanja o smislu človekove dejavnosti in vztrajanja: Kdo sem in kam grem? Kljub vsemu veruje v umetnost, ki človeštvo brani pred popolnim ničem in pozabo. Vznemirja pa ga minevanje, izgubljanje vsega, kar je kdaj obstajalo, in nenehna bližina smrti.

O svojih najglobljih spoznanjih in dilemah pesnik govori v tretji osebi:
"Komu naj še opiše,
kar je otipal v postelji sveta.
Čemu je toliko sprememb dojemal
in iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,
koga slepil, zakaj besede izgubljal."

Iz oddaje S knjižnega trga.