Če mislite, da je zakonsko življenje naporno, poskusite biti poročeni s kom, ki nenehno potuje v času ... Foto: Učila
Če mislite, da je zakonsko življenje naporno, poskusite biti poročeni s kom, ki nenehno potuje v času ... Foto: Učila

Neizogibna težava, ki muči glavna protagonista prvenca Audrey Niffenegger, je namreč kronomotnja - Henry potuje v času. Ne kadar bi on želel, tudi kraja potovanja in njegovega trajanja si ne izbira sam, ampak ga na časovno potovanje pošljejo stres, različne nevšečnosti ali povsem mirno popoldne, ki ne obeta težav.

Henry lahko potuje v preteklost ali prihodnost, vendar mu dlje od njegovega 43. leta še ni uspelo pokukati. Teoretično bi tako lahko s 100-odstotno gotovostjo napovedoval prihodnost, služil z nakupom in prodajo delnic ter postal večkratni milijonar z izpolnjevanjem športnih napovedi in drugih iger na srečo, a kronomotnja je vse prej kot zabavna (čeprav si hišo, ki jo s Clare precej nujno potrebujeta, res kupi z denarjem, priigranim na loteriji, svojim bližnjim pa pomaga z namigi glede borznega udejstvovanja).

A potovanje v času je "v resnici" naporna "navada", ki Henryja iz prijaznega knjižničarja največkrat spremeni v klateškega tatu, ki se mora večkrat boriti za svoje življenje. Pot v času ne omogoča prenašanja nobenega predmeta, kar pomeni, da se protagonistovo življenje v novem časovnem obdobju vedno znova začenja brez oblek. In hrane. In denarja. Vedno znova si mora poiskati oblačila in obutev, najti nekaj za pod zob in se izogibati ljudem vseh vrst, ki jih na smrt prestraši pogled na golega moškega pred vrati ali sredi ulice. Če hoče sam sebi dobro, se mora tudi izogibati policiji, saj je zaradi številnih tatvin in pretepov njen dokaj stalni gost v različnih časovnih obdobjih in krajih, kamor ga zanese. Je že res, da se pred kakršnimi koli resnimi policijskimi ukrepi spet vrne v realni čas, a z možmi postave ni nikoli dobro češenj zobati.

Kronomotnja (ki jo glede na trditve romana odkrijejo šele v letu 2006, zato brez skrbi, če zanjo še niste slišali - tudi brskanje po svetovnem spletu ne prinese pravih odgovorov, ali v resnici obstaja) pa je le vzrok, ki združi življenji Clare in Henryja. Ponuja okvir eni lepših in prepričljivejših (pa čeprav osnovanih na "neobstoječi motnji") ljubezenskih zgodb, kar jih je bilo mogoče prebrati v zadnjem času. Za ljubezen glavnih protagonistov bi zares lahko rekli, da je brezčasna, saj ju Henryjeva časovna pohajanja najprej združujejo (Clare začne obiskovati, ko je ta stara šest let, sam pa nekje od 20 do 43 let), od njunega prvega srečanja v realnem času pa ločujejo. Henry nikoli ne ve, kdaj in kam bo odpotoval, Clare pa lahko le upa, da se bo vrnil živ in zdrav, iz katerega koli obdobja že bo prišel.

Avtorica je tudi dosledno spoštovala rek, da ima vsak kovanec dve plati. Prizore, v katerih nastopata tako Henry kot Clare, opišeta vsak iz svoje perpektive. Zaradi Henryjevega potovanja v času je v vsakem od podpoglavij ob datumu dogodka navedena tudi starost protagonistov. Kadar sta oba v realnem času, je starostna razlika med partnerjema osem let, na časovnih potovanjih pa lahko šestletno Clare obišče tudi Henry pri 43 letih, kar je obenem tudi največja razlilka med njima.

Kadar Henry ne potuje v času, sta s Clare čisto običajen par, ki se druži s prijatelji in pokuša imeti otroka, kar pa je zaradi Henryjeve motnje skoraj nemogoče in se poskus šestkrat konča s splavom. Ob tem oba mučijo še vprašanja, ali bi bil tudi njun potomec časovno "neobstojen" in kako bi prenašal tovrstna potovanja. Henryjeva velika težava je ob tem tudi najti zdravnika, ki bi mu bil pripravljen prisluhniti in verjeti, najti zdravilo za motnjo pa se tako in tako zdi utopično.

Žena popotnika v času je delo, v katerem ne gre iskati globljih resnic, filozofskih misli in navdiha za življenje. Ne gre pa zanikati dejstva, da je avtorici uspelo na nenavadni motnji postaviti zgodbo, ki jo odlikujejo "iskreni zapisi" glavnih protagonistov. Clare in Henry nista popolna junaka, vsak ima svoje napake in tudi njuno razmerje ni nenehen niz ljubezenskih izjav, ampak se zakonca tudi prepirata in imata včasih različna prepričanja glede tega, kaj bi bilo prav in treba storiti.

Vsaj v enem pogledu sta dovolj normalna človeka, čeprav v nasprotju z običajnimi smrtniki vsaj deloma vesta, kaj se jima bo zgodilo v prihodnosti. A ostaja jima dovolj zagonetk, ki ju mučijo; kaj se zgodi po Henryjevem 43. rojstnem dnevu, na primer, kar je tudi vprašanje, ki tako muči bralce, da na dušek preberejo delo, ki ga je prevedla Saša Požek.

Mateja Tušek