Da je roman povsem spodobno prenešen na veliko platno, sicer zagotavlja Harold Pinter, ki je pripravil dramatizacijo, pa tudi Fowles sam ni imel na izdelek takih pripomb kot na film Mag, prav tako posnet po njegovem romanu, ki ga je ogorčeno označil za popolno katastrofo. A kljub temu je Ženska francoskega poročnika v prvi vrsti roman, ne film. Roman, ki bralcem dokaže, kakšne možnosti se še skrivajo v tej literarni zvrsti.

Na prvi pogled je Fowles v drugi polovici 20. stoletja napisal viktorijanski roman, a samo na prvi pogled. Dogajanje je sicer res postavljeno v viktorijansko Anglijo, a Fowles svoje protagoniste in njihova dejanja komentira z gledišča sodobnega bralca. Tako se v romanu znajdejo tudi letala, računalniki, komunizem in nacisti, o katerih v sredini 19. stoletja ni bilo ne duha ne sluha. Prav izjemno duhovite opazke, ki ne sodijo v čas, ko se roman uradno dogaja, bralce največkrat zbudijo – in nasmejijo.

Med branjem pa so lahko na avtorja, ki je sebe označil kot svojeglavega in čemernega pisatelja, bralci večkrat tudi divje besni. Kadar mu ustreza, svoje junake pozna do obisti in se postavlja ob bok Bogu, ki določa ravnanje svojih "podložnikov", ob drugi priložnosti pa se pretvarja, da ni vsevednež in da protagonosti, ki jih je ustvaril, živijo svoje življenje, neodvisno od njegovih želja in potreb romana, zato res ne ve, kaj se dogaja z njimi – včasih jih niti ne vidi dobro. Bralcem pa naloži še eno nalogo – sami morajo izbrati, kako se roman konča. Bosta "ženska francoskega poročnika" in paleontolog srečna za vedno ali njuna ljubezen ne bo zdržala?

Naslovna junakinja romana je Sarah Woodruff, guvernanta brez ficka, ki domišljijo prebivalcev enega manjših krajev v Dorsetu buri s postavanjem na pomolu v svojem prostem času. Krajani kmalu "ugotovijo", da sanja o francoskem poročniku, svojem nekdanjem ljubimcu. Vaške opravljivke pa dobijo novo kost, ko se v Sarah zaljubi Charles Smithson. Skrivnostna ženska mu ne da miru, zato večkrat najde kakšen izgovor, da prosti čas preživlja z njo. Ker naj bi bil plemenitega duha in naj bi se zavedal svojih dolžnosti do zaročenke Ernestine Freeman, pa kljub svojemu vedno večjemu navdušenju da Sarah denar in jo pošlje v Exeter, da bi bila dovolj daleč od oči – in srca. Zaljubljenost pa je prevelika, napoti se za njo in v gostilni, v kateri se je nastanila, med njunim prvim ljubljenjem Charles ugotovi, da je bila Sarah še nedolžna in da so bile vse govorice vaščanov iz trte izvite.

"Viktorijanski" Charles zato Sarah zaprosi za roko, a ta predlog kot sodobna "junakinja" odkloni in zbeži v London, kjer jo nato zaljubljenec najde in ugotovi, da si denar služi s poziranjem za vzpenjajočega se umentika Danteja Gabriela Rossettija. Njuno snidenje je v romanu "dejstvo", kaj se dogaja naprej, pa je prepuščeno bralcem. Bolj romantični se tako verjetno nagibajo h koncu, da zaljubljenca s hčerko živita srečno do konca svojih dni, skeptiki, pesimisti in tisti, ki se raje zjočejo ob tragičnih ljubezenskih zgodbah, pa bodo verjetno ugotovili, da sta se Sarah in Charles v Londonu ločila za vedno.

Čeprav se da zgodbo povzeti v prijeten ljubezenski romanček, pa je daleč od tega. Kritiki so si edini, da je Fowles z Žensko francoskega poročnika napisal enega najboljših sodobnih romanov, saj je pokazal, kako se lahko v dogajanje vključi avtor sam. V romanu je tako na trenutke vsevedni pripovedovalec tudi sam oseba, ki avtorju povrh vsega sploh ni preveč všeč! Sodoben je konec, komentarji, ki skoraj več povedo o 20. stoletju kot o 19., pri vsem pa ne gre pozabiti, da je Fowlesu uspelo napisati tudi zabavno parodijo na romane, tako priljubljene v viktorijanski Angliji.