Roddy Doyle niti z enim od svojih romanov ni udaril mimo. Foto: RTV SLO
Roddy Doyle niti z enim od svojih romanov ni udaril mimo. Foto: RTV SLO

Zabavna pripoved o nasilju v družini? Roddyju Doylu, čigar pripovedi o vse prej kot premožnih prebivalcih irskih predmestij razkrivajo tisto plat irskega značaja, ki je botrovala ustoličenju Ircev kot naroda literatov in glasbenikov, je uspelo tudi na prvi pogled popolno osebno tragedijo preobraziti v pravo malo zgodbo o uspehu.



Dihotomija med trenutki sreče in obupa so orodje, s katerim Roddyju Doylu do konca romana uspe ohranitti napeto fabulo, ki jo razrahljajo le pogovori Paule s sestrama o otroštvu ter občasne daljše kontemplacije 39-letne vdove o svojem trenutnem položaju, o svojih možnostih v prihodnosti in o svojem boju s sladkimi besedami, ki kar vrejo iz "gospe z imenom Alkoholna omama".

Paula Spencer, 39 let, čistilka, alkoholičarka, mati štirih otrok. To je skopi portret glavne junakinje. Zaslepljena od ljubezni in statusa "lastnice" enega najbolj zaželenih mladeničev je Paula komaj 21-letna skočila v zakon, v katerega idilo so razpoke hitro zarezali nerazložljivi izbruhi jeze moža Charla Spencerja, ki so kmalu prerasli v izbruhe nasilja. Charlo se je v nekaj letih izkazal za največjega mojstra "kovanja utemeljenih" povodov za klofuto, lasanje, brco ali pa celo za grožnje s slovesom od tega sveta s prerezanim vratom.

Paula si je kazen prislužila že z napačnim pogledom, z namigom, da bi se vpisala v večerno šolo ali tečaj, s preživahnim oblačilom, ki bi utegnilo izzivati druge moške, ali pa s premračnim oblačilom, ki bi utegnilo sosedom spregovoriti o njenem nič kaj veselem življenju. A vsaki fizični "kazni" je sledil Charlov nasmeh, objem, sladko darilce. In ob vsakem darilcu se je Paula nasmejala, spet vzljubila Charla ter se prepričala, da življenje vendarle ni tako slabo. Tudi povsem na koncu, ko sta ji Charlovo nasilje in zloraba alkohola že povsem zameglila sposobnost treznega presojanja dogajanja okoli sebe in si niti ni več upala med ljudi, Paula Amorjeve puščice še vedno ni mogla izvleči iz svojega srca. Izvleči je ni mogla, a v nekem trenutku je puščico presekala druga. Poslala jo je že skoraj odrasla hči Nicola.

Nekega jutra je Paula opazila mrki pogled, poln sovraštva, ki ga je Charlo namenil Nicoli. Tedaj se je zavedela, da kmalu ne bo sama v jami trpljenja. Da se bo Charlo kmalu lotil Nicole. Čeprav je še prejšnji trenutek ponižno pripravljala zajtrk, je Paula pograbila ponev – grdo, težko, zastarelo ponev, ki ji jo je podarila Charlova mati in ki jo je Paula neizmerno sovražila – in surovo pretepla Charla ter ga izgnala iz hiše. Ni verjela, da se ne bo vrnil, a Charlo zares nikoli več ni prestopil vrat Spencerjevega doma. Prve novice je prinesel policaj. Charlo je mrtev. Charlo je v ropu ubil nedolžno gospo. Tedaj je Paula vedela, da je storila prav in se zavedela, da čeprav je le čistilka, ki se vsak dan bori z željo po "nalivanju" z vodko, in je njeno telo polno sledi Charlovega nasilja, tudi njo še čakajo dnevi veselja.