Pisanja se Charlesov alter ego Henry Chinaski, znan tudi iz romanov Faktotum, Špeh na kruhu, Post Office in avtobiografskega dela Confessions of a Man Insane Enough to Live with the Beasts, v katerih ga je uvedel v svoje delo, ne loti preveč optimistično, a zato zelo realistično: star je bil 50 let, že štiri leta ni spal z žensko, enkrat je bil poročen in enkrat zaljubljen - a ne v isto osebo - preživnino plačuje za enega otroka. Zakaj torej ženske?

Utemeljeno izbiro naslova Bukowski/Chinaski utemeljuje do zadnje strani romana. Prva, ki prekine sušno obdobje glede žensk, a zelo tekoče po številu izpraznjenih steklenic piva in viskija, je Lydia. Srečal jo je na svojem prvem literarnem večeru, a ko je prišla do njega, se z njo ni znal pogovarjati - kot se z damami nikoli ni znal, komentira avtor sam. Čez nekaj časa mu jo domov pripelje njegov prijatelj Peter, a Lydia želi le recitirati nekaj svojih pesmi. Precej hitro pa se njuno razmerje preseli tudi v spalnico in viharni odnosi trajajo kar nekaj časa.

Hkrati kot z Lydio se Chinaski dobiva tudi z drugimi ženskami, kajti kljub zavaljenosti in grdemu obrazu, na kar opozori sam, zabrusijo pa mu tudi številne ženske, zanje ostaja magnet. Privlači jih predvsem s svojim slovesom, kajti razvija se v precej priznanega pisatelja, nekatere so prepričane, da ga morajo tolažiti, druge bi rade na svoji koži preizkusile, ali res tako dobro pozna nasprotni spol, spet tretje bi se rade pohvalile s tem, da so spale s pisateljem, medtem ko drugim pomeni le popestritev - navadno dolgočasnega - zakonskega življenja. Njihovemu zapeljevanju se Chinaski ne upira, zelo pogosto pa je sam tisti, ki poskrbi, da se večer konča z akcijo med rjuhami.

Ženske si podajajo kljuko, Chinaski menja trgovine, v katerih kupuje pijačo, da se trgovci ne bi pretirano ukvarjali z idejo, kako je lahko ob tolikšni količini alkohola še živ, a vendarle ni srečen. Tako je Katherine, ena od žensk, ki je v njegovem življenju ostala nekaj časa, ugotovila, da je v njem nekaj, kar ni zdravo in normalno.

"Privlačile so me same napačne stvari: rad sem pil, bil sem len, nisem verjel v boga, politiko, bil sem brez idej in idealov. Živel sem v nekakšni praznini, v niču, in se s tem tudi sprijaznil. Niti malo si nisem prizadeval, da bi bil zanimiva osebnost. To niti nisem hotel biti, to je prenaporno. V resnici sem si želel samo živeti v mehkem in prijaznem prostoru, kjer bi me pustili čisto na miru. Po drugi strani pa sem čisto ponorel, če sem se napil, začel kričati in razgrajati," se opiše Henry.

Po približno šestih letih zelo pestrega življenja, če pestrost gledamo v pisanju, literarnih večerih, jutranjih mačkih in odnosih z ženskami, Henry nazadnje le ugotovi, da je Sara ženska, ki si zasluži, da bi z njo lepše ravnal. Pogosto je enako ugotovil tudi pri drugih ljubicah, a mu ugotovitev nikoli ni šla toliko do srca, da bi zaradi nje katero od žensk zavrnil. Tokrat pa mu uspe - na telefonsko ponujanje 19-letnice se ne odzove, tako da ga mlada dama celo vpraša, ali je res poklicala Henryja Chinaskega. Res je dobila pravo številko, a njen uporabnik se že veseli večera v dvoje s Saro.