“Trudim se, da bi bil opažen. Včasih, ko sem zunaj, si kupim sok, čeprav nisem žejen. Če je v trgovini gneča, grem celo tako daleč, da po tleh stresem drobiž, da se kovanci za pet in deset centov razletijo v vse smeri. Spravim se na kolena. Zame je hud napor, da se spravim na kolena, in še hujši napor, da vstanem. Pa vendar.“ Poljskega emigranta je v New Yorku naplavilo med drugo svetovno vojno, ko je reven Jud lahko preživel le, če se je naredil kar se da nevidnega. Na stara leta, ko v prav beckettovski samoti razglablja o vsem, od smrti pa do svoje prebave, so taki neškodljivi skeči za pritegovanje pozornosti njegov način upora.
Čeprav je na prvi pogled videti, da je Leovo življenje majhno in osamljeno, kmalu izvemo, da ni bilo vedno tako. Po poklicu je bil ključavničar – poklic, ki je bil pri roki, ko je naredil križ čez pisanje. Vse, o čemer je sploh pisal, je bila namreč Alma, dekle iz rodnega Slonima, ki se je poročila z drugim, ker je mislila, da je mrtev, in dekle, za katerim koprni vseh šestdeset let, odkar je pristal v novem svetu.
Nekje drugje v New Yorku se mora neka druga Alma prav tako spopasti s pogoriščem ljubezni: ko je njen oče pred leti umrl, se je mama zavlekla v svojo lupino, njen mlajši brat pa si je vcepil v glavo, da je novi Mesija, in zdaj gradi barke in skače s stolpnic. Alma sicer skuša brzdati njegovo ekscentričnost, a glede na to, da tudi sama ni čisto “pri sebi”, ni ravno prava za nalogo. Pa tudi vsa njena pozornost je uperjena v skrivnostno knjigo, ki jo iz jidiša prek španščine prevaja njena mama, delo obskurnega pisatelja, ki je leta 1941 iz Poljske pribežal v Čile. Če bi lahko odkrila ključ in poiskala njene junake v resničnem življenju, bi lahko tudi mamo zbezala iz njene osame, je prepričana Alma.
Zgodovina ljubezni je ena izmed tistih mojstrsko prepletenih mrež, ki jih dobronamerni recenzenti, ki povzemajo vsebino, ponavadi mimogrede razcefrajo. Dovolj je le povedati, da večino zgodbe mlada Alma in stari Leo krožita v svojih orbitah, a sta vseeno nedoumljivo povezana s starodavno knjigo, Zgodovino ljubezni. Tako pojavljanje “knjige v knjigi” daje bralcu rahlo vrtoglav občutek myse en abyme; pravzaprav ni v celi knjigi skoraj ničesar, kar ne bi imelo svoje skrivnostne ponovitve, daljnega odmeva: različne Alme se pojavljajo v različnih časih in na različnih celinah, pa tudi godrnjavih starcev je kar nekaj. Almi in Leu je skupna seveda tudi potreba zapolniti praznino, ki jo je za seboj pustila izgubljena ljubezen. “Slovnica mojega življenja: v principu vsako množino, ki se pojavi, popravi v ednino. Če mi kdaj uide kraljevi mi, mi skrajšaj muke z urnim udarcem v glavo.”
Škoda bi bilo Zgodovino ljubezni, (po mojem mnenju) najboljšo knjigo v dolgem času, “odpraviti” kot le lepo ljubezensko zgodbo; pisateljica s ponekod trpkim humorjem načne vsa ‘velika’ vprašanja (pa čeprav njeni odgovori ne nudijo pretirane utehe): vero, osamljenost, smrt, resnico … in seveda ljubezen.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje