Foto:
Foto:

Rešitev vam ponuja Anna Funder, avtorica knjige Zloglasni Stasi - Dokumenti in izpovedi z obeh strani. Avstralka je v precep vzela nenavadno usodo, ki je sredi 20. stoletja doletela nemški narod. Potem ko so Nemci šele sredi 19. stoletja uspešno sklenili proces povezovanja v skupno državo, jih je že ob koncu 2. svetovne vojne volja v vojni zmagovitih velesil razklala v dve državi. Kot poražence Nemcev seveda nihče ni prav nič vprašal.

Prvi cilj je bil (oziroma naj bi bil, saj je treba pri povojnih potezah velikih držav hladnovojnega obdobja seveda upoštevati tudi njihove sebične interese) vnaprejšnja preprečitev prihodnjega nemškega "razgrajanja". Najboljšo preventivo pa so zagledali v nasilni ločitvi nemškega naroda v dve državi. Medtem ko se je zahodni del hitro preobrazil v samostojno, demokratično in gospodarsko uspešno državo, je v vzhodnem vzcvetel eden najbolj absurdnih režimov vseh časov, katerega prva opora pri vladanju je bila zloglasna tajna služba Stasi.

Kako zelo se je vzhodnonemško državno vodstvo z despotom Erichom Honneckerjem na čelu balo notranjega odpora, najbolje dokazuje razrast Stasija, tajne službe, katere naloga je bila "vedeti vse o vsakomur in zato je smel uporabiti vsaka sredstva". Za opravljanje te naloge je bila potrebna rekrutacija zares prave vojske. Po zagotovilu Anne Funder je imel Stasi proti koncu obstoja Nemške demokratične republike 97.000 uslužbencev in 173.000 ovaduhov med prebivalstvom. To pomeni, da si je po 6,5 Vzhodnih Nemcev "delilo" po enega ovaduha ali vohuna. Pravo razkošje, če pomislimo, da je v Stalinovi Sovjetski zvezi prišel en vohun na kar 5.830 ljudi. Pri ohranjanju državne varnosti, za katero je bil odgovoren tako kot Honnecker izredno dolgoživ in v starosti prav nič mili vodja Ministrstva za državno varnost Erich Mielke, je torej zares obveljal rek o "nemški pedantnosti".

Čar knjige Zloglasni Stasi pa ni gola rekapitulacija in pojasnjevanje delovanja absurdno megalomanske državne institucije. Funderjeva se na srečo – na srečo tudi zanjo, saj si je s tem pristopom prislužila tudi nagrado BBC-ja za najboljšo reportažo leta 2004 – prostovoljno odpove pisanju zatohlega niza podatkov in delovanje Stasija predstavi prek vtisov, ki jih nanjo naredi življenje v Berlinu v zgodnjih 90. letih, ko so med obema deloma nekoč razdvojenega mesta obstajale še vedno močno opazne razlike, in potovanje po mestih nekdanje NDR; drugi, in še pomembnejši vir pisanja pa so avtoričina srečanja z ljudmi, ki so jim Stasijevci zagrenili življenje, in s tistimi, ki jim je bilo grenjenje življenja sodržavljanom vir zaslužka.

Nekatera pričevanja razgrnejo vse, tudi najbolj absurdne prvine vzdrževanja vzhodnonemške državne konstrukcije. Čeprav se bralec ves čas zaveda, da je bil Honneckerjev režim ena najbolj krutih družbeno-političnih struktur v Evropi 20. stoletja, pa si ne more kaj, da se ne bi ob prebiranju domislic voditeljev tega režima večkrat do solz nasmejal. Izraz nadrealističen slog vodenja države je na mestu. Eden od intervjuvancev Anne Funder je bil tudi Günter Bohnsack, nekdanji podpolkovnik v enem od skrivnih oddelkov vohunske službe za tujino, Hauptverwaltung Aufklärung. Na vprašanje Funderjeve, ali si je državna birokracija v zasebnosti sploh upala zbijati šale na račun svojih predstojnikov, Bohnsack odgovori, da niti niso čutili potrebe po tem, saj so bile najhujše "šale" o Mielkeju na žalost resničnost.

Zgolj za ilustracijo: Za božič 1989, ko se je moralo tudi "starcem" (to je bil vzdevek okostenelega vzhodnonemškega državnega vodstva, ki so ga vodili možje, vsi po vrsti stari okoli 80 let) že začeti svitati, da država v svoji trenutni formi ne bo več mogla dolgo obstajati, se je po Bohnsackovem pripovedovanju dogajanje razcvetelo v popolno farso. Vsi z oddelka Herra Bohnsacka so morali sredi noči priti na sedež Stasija, pri tem pa v stavbi pustiti luči ugasnjene, da ljudje ne bi zaslutili, da je stavba sredi noči obljudena. "Ukazali so jim nadeti kamuflažno bojno opravo – 'kot tujska legija v džungli' - in se opremiti s pripomočki za kuhanje, z jedilnim priborom, lopato, zaščitno obleko, če bi se zgodil kemičen napad, odejo, zobno kremo in ščetko ter s strelivom. Vsakemu so dodelili pištolo in mitraljez. Vse je bilo skrbno načrtovano. /…/ Legli smo na pisalne mize in zaspali. Generali so v devetem nadstropju izvajali simulacijo napada. Eden izmed njih je prišel dol in nas zbudil s sporočilom - na primer, da so ob Turčiji opazili ameriško podmornico. Nato smo ob 5.00 prejeli še hujše novice - na primer, da so blizu norveške obale zajeli rusko podmornico. Pretvarjali smo se, da je izbruhnila tretja svetovna vojna."
"Kaj ste lahko storili?"
"Nič - spali smo naprej."

To je le eno od pričevanj, ki potrjuje, kako je bil velik del dogajanja v uradnih stavbah vzhodnonemškega režima le igra ali simulacija upravljanja države. Kot bi bilo vodstvu, ki se je zavedalo, da je njegov obstoj odvisen od "žegna" Sovjetske zveze, dolgčas in je hotelo z "idiotskimi" dekreti dokazati, da vendarle vlada svojemu ljudstvu.

Kot bi bil le blodna zamislica za soljudi nevarno "premaknjenega" človeka, je NDR nastal čez noč in čez noč tudi izginil. To najbolje potrjuje tudi nadrealnost obstoja Stasija. Organ, ki je en dan še skrbel za disciplino podanikov države, v kateri so bile hiše na podeželju prepleskane le do tiste višine, do katere je mogel iz avta videti Erich Honecker, se je po končnem udaru Vzhodnih Nemcev proti svojemu vodstvu v nekaj dneh spremenil v muzej. In pogrešal ga ni nihče.

Polona Balantič