V njej nanizana spoznanja s področja mitologije, religije, antropologije in etnologije obsegajo časovne razsežnosti od paleolitika do danes in s svojimi vpogledi pred nami razgrinjajo človekovo izkušnjo našega planeta in vesoljstva od samih začetkov učlovečenja.

Včasih si zmotno domišljamo, da o modelih človekove zaznave kot tudi o tem, kako so se zrcalili v družbeni ureditvi na eni strani in v njegovem odnosu do sveta narave vemo malodane vse. Toda ne, delo Zmaga Šmitka nazorno dokazuje, kako kompleksne in brezdanje so strukture, v katere so vtkani pravzorci indoevropskega in evrazijskega prostora, in nam s svojim pisanjem omogoča, da v znane mozaike vstavimo ne le nekaj kamenčkov, temveč cele ploskve.

Sorodna novica Umrl je Zmago Šmitek, eden najvidnejših slovenskih etnologov

Zmago Šmitek, ki je živel med letoma 1949 in 2018, je bil redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Za svoje življenjsko delo je prejel najviše stanovsko priznanje, Murkovo nagrado. Bil je velik poznavalec slovenskega mitološkega kozmosa, njegovih predkrščanskih bogov in simbolnega jezika, ki pa jih je – samosvoj mislec in raziskovalec – umestil v širše folklorno mitološko gradivo z več celin. Povejmo še, da se ni ukvarjal samo s teoretskimi raziskavami, temveč je svoji vedi in lastni zvedavosti na ljubo prepotoval Indijo, ozemlje nekdanje Perzije in evropske dežele, kar njegovemu pisanju vdihuje dodatno živost.

V knjigi Šelest divjine je Šmitek izbrskal na dan posebna znanja, ki so bila dostopna le izbranim posameznikom, od ljudskih zdraviteljic do šamanov in eksorcistov, zlasti pa se poglablja v nikoli povsem pretrgano sožitje človeka z divjino. Ob številnih primerih analizira kategorije, kot so divje : ukročeno, zemeljsko : božansko, red : kaos. V poglavjih Kačji pogled; Gospodarji in gospodarice gozda; Življenje je past; Pajčevina magije in drugih se skupaj z avtorjem napotimo po sledeh udomačevanja zveri, na primer volka, in se seznanimo z neobvladljivimi vodnimi bitji, med katerimi je slovenska riba Faronika, ter nato iz lovsko-nabiralskega bivanjskega načina prestopimo v poljedeljsko-živinorejski modus. Šmitek ne pozabi na pomen umetnosti, saj ta od nekdaj presega estetske, simbolne ali versko spremljevalne funkcije, kakršne ji običajno pripisujemo. Dogajanje, ki ga opisuje, ni z minevanjem časa nič manj živo, res pa je, da se je bilo ob aroganci, ki jo vsebuje navidezna vsevednost modernega človeka, prisiljeno umakniti v ozadje. Pri tem avtor z marsikatero ponazoritvijo in tudi z opazovanjem vsebin današnje medijske kulture pokaže na nezadostnost kartezijanskega modela mišljenja.

Ko Zmago Šmitek razčlenjuje pradavne vizije in ideje ter jih povezuje z novodobnimi, nas seznani z ugotovitvijo, da smo ljudje v marsičem še danes otroci divjine, ampak na žalost ne toliko v pogledu preživetvenih zmožnosti v njej, temveč bolj v svojem brezvestnem prilaščanju virov, zasužnjevanju vsega živega in medsebojni uničevalnosti. Med vrsticami nas avtor izrecno ozavešča o tem.

Šelest divjine je interdisciplinarno, znanstveno utemeljeno delo, pri čemer pa je obenem berljivo in na trenutke napeto ter s svojimi pronicljivimi uvidi nagovarja slehernega od nas. Ko beremo izvajanja Zmaga Šmitka, se zdi, da nas s svojim širokim zajemom, segajočim v izročilo, usmerja k novim možnim fazam moderne civilizacije. Drugače povedano, namigne, da je morda čas vzeti v roke pozabljene ključe.

Iz oddaje S knjižnega trga