To je bilo pol stoletja po tem, ko so ZDA sledile ukazu Velike Britanije in prepovedale trgovino z ljudmi.

Govorimo o tekstu, ki v času življenja afroameriške pisateljice, kulturne antropologinje, etnografke in folkloristke ni bil nikoli objavljen v knjižni obliki. Razlogi so bili različni, po eni strani je tedanja akademska scena Hurstonovi odrekala status resne antropologinje, češ da domišljijsko poustvarja suženjsko izkušnjo, po drugi so morebitni založniki zahtevali umik ključne postavke in najpristnejše značilnosti njene pripovedi, narečje afriških sužnjev, česar avtorica ni bila pripravljena storiti. Hurston je našla način, kako ustvariti pisano besedilo, ki ohranja kakovost govorjene besede, kar so strokovnjaki pozneje poimenovali oratura. Uporabljala je ljudsko dikcijo, besede je zapisovala, kot jih je slišala izgovorjene.

In te besede je izgovarjal Oluale Kossola, "črni tovor" iz današnjega Benina, ki so mu sužnjelastniki v Alabami nadeli ime Cudjo Lewis. V Novi svet je prispel na zadnji ameriški sužnjarki Clotilde. Lewisove besede, ki jih je konec dvajsetih let 20. stoletja namenil avtorici, so pomembne, tako rekoč zgodovinske; pred njim so o tristopetdesetih letih zasužnjevanja in čezatlantske trgovine govorili predvsem "zmagovalci", prodajalci, medtem ko niti ena beseda ni prišlo od prodanih, od "tovora". Ali kot pravi Hurston, "misli 'črne slonovine', 'afriških cekinov', niso imele nobene vrednosti".

Nobene vrednosti, kot kaže, ni imela niti resnica o trgovanju s sužnji, imperialnim silam je ustrezal mitološki narativ o temnopoltih kot edinih žrtvah, tekst Zore Neale Hurston pa je dokazoval prav nasprotno, da so Afričane v suženjstvo prodajali (tudi) Afričani, predvsem Dahomejci in njihov kralj, ki je lovil temnopolte ljudi in jih kot sužnje v nečloveških razmerah prodajal naprej ("Moji ljudje so me prodali in beli ljudje so me kupili"). Naslov knjige Barakun nima le močnega zvena, temveč tudi pomen, v prevodu pomeni barake na atlantski obali, kamor so sužnje zapirali pred transportom v Ameriko in kjer so v nemogočih razmerah še pred nakladanjem na ladje umirali najšibkejši.

Barakun skratka popravlja zgodovinske zmote, obenem pa osvetljuje tradicijo tedaj zelo vitalne harlemske renesanse, intelektualne in kulturne oživitve afroameriške umetnosti, gibanja, ki je v dvajsetih letih hotelo opraviti s podobo "Starega Zamorca" in vzpostaviti "Novega Zamorca", s koreninami avtentične kulture in etosom afriškega izvora. Za prvo izdajo Barakuna je po skoraj stotih letih od nastanka zaslužna tudi urednica in komentatorka teksta Deborah G. Plant, ki dodatno ne obrazloži le primera "poslednjega tovora", temveč tudi življenje in delo nemalokrat provokativne Zore Neale Hurston.